Neke noči se zbudim potna … v temni noči se mi pred očmi začnejo pojavljati slike, kot bi se pred menoj vrtel film življenja. Spalnica se spremeni v filmsko platno, globok glas spregovori … Ker sem že leta v procesu samospoznavanja, ker že leta živim in delam z intuicijo, me ta slikovita noč ni toliko pretresla kot na začetku, ko sem se šele začela stapljati z duhovnimi svetovi.
Glas samozavestno reče:»Mojca, na pot moraš. Del človekove karme (vzročno-posledičnih povezav naših misli in dejanj) ter spoznanj lahko pride le skozi izkušnje, ko si daleč od doma. V drugih deželah vladajo drugačne frekvence. Tvoja duša – ali kot najglobljemu jazu Indijci rečejo atma – je povezana z zemljo, morjem, soljo in drugimi dušami nekje daleč. Veš, da obstajata dve resničnosti: fizična resničnost – to je vse, kar je dejansko 'zunaj' in spodbuja tvoja čutila, in osebna resničnost, ki jo doživljaš ti sama. To je rekonstrukcija sveta, ki se pojavi v človekovem umu. Obe sta zelo resnični, kajne? Ko se odpraviš na pot, najdeš delčke sebe, najdeš svojo resničnost, ki je doma zabrisana v času. Najdeš ljudi, ki si jih že davno pozabila. Skozi čutila spoznaš stvari, ki jih v terapevtski sobi ne moreš. Torej, pojdi na pot.«
Olajšano zavzdihnem. Glas, ki bi mu nekateri morda dejali Višji jaz, duhovni vodnik ali kakorkoli že (sama ne dam toliko na človeška pojmovanja), me vabi na počitnice. V šestih letih preizkušnja svojih mej, podzavesti, čustev in uma tole sploh ni preizkušnja. Zadovoljno se smejim. Pokimam in rečem Glasu: »Drži. To bi šlo.«
Glas se muza. Vem, da je nekaj skritega v ozadju. Čutim, da ne bom potovala klasično, kot morda večina. Čutim, da me Glas vabi na celostno potovanje. »Le v kakšno izkušnjo se moram spustiti tokrat?«
Glas mi ne ostane dolžan, nekam preveč slovesno hiti razlagati. Komaj mu sledim, saj je ura dve ponoči. »Celostno potovanje je obračanje pozornosti in korakov nazaj k sebi. To je izkušnja, ki te bo vodila po poteh več dimenzij obstoja. Na takšnem potovanju se zliješ z najbolj prvinskim v tej deželi – s soncem, morjem, ljudmi, zemljo. To je potovanje, kjer vidiš vse, čutiš celoto. Kjer greš in najdeš najbolj skrite kotičke. Ne želim, da razvajaš le pet poznanih čutov, temveč je čas, da si priznaš tudi obstoj šestega – na unikaten način, ki bo mogoč samo tam. Pojdi na Madeiro.
Zakaj? Vrnila se boš v čas Atlantide. Ta otok sredi Atlantskega ocena je namreč solza stare civilizacije, le verjemi. Ta svet moraš izkusiti, da prideš do določenih spoznanj. Ne želim, da spoznavaš le tamkajšnjo zgodovino, kulturo, običaje in ljudi. Vzporedno moraš tokrat zavestno spremljati vse zaznave, tudi intuitivne, saj bodo uvidi v tem unikatnem, osupljivem okolju nenehni. Ker se veliko ukvarjaš s seboj, morajo na takšnem potovanju dobiti priložnost tudi preizkušnje. Nikar si ne domišljaj, da se že poznaš, da vse veš o skritih vidikih Sebe. Tako kot raziskuje človek skrite kotičke določene dežele z namenom, da bi jo spoznal do potankosti, tako je čas, da nadgradiš dosedanje vedenje in raziščeš tudi zakladnico lastnih potencialov, da bi iz svojih globin izvlekla največ. Mar ni to bistvo življenja, Mojca? Spoznati sebe čim bolj celovito in nato živeti polno? Globoko, predano …? Kako lahko živiš svobodno, zasleduješ širino in okušaš novo, če se ne podaš na pot? Tudi tvoje življenje je pot, dovoli, da nekam pelje. Kajti človek lahko vedno obstane, misleč, da vse ve ali da je že vse videl. Pomembno je, da ko se vrneš, ljudem predaš, kar veš. Predaj Spoznanje, pokaži jim Svet, ki si ga ne morejo pričarati niti v domišljiji, kajti tam … boš našla, kar doma iščeš zaman …«
Odprem oči, jutro je že. Še vem ne, kdaj sem zaspala in kdaj je Glas utihnil. Deževen avgust je lani v Sloveniji. Koliko dežja. Poleti je nebo veliko jokalo. Ljudje so čakali sonce. Včasih čakamo še marsikaj drugega, kajne? Zavzdihnem, ker vem, da smo ljudje togi. Sonce se, glede na svojo nočno izkušnjo, odločim sama poiskati. Še kako prav sem imela, kajti če bi ga zgolj čakala v Sloveniji, bi se pošteno načakala.
Oprtala sem rdeč nahrbtnik in že se je zdelo, da stojim na 'novi zemlji', kamor je stopila tudi noga Krištofa Kolumba. Priznam, da me je Madeira (v času začetka naseljevanja v prvi polovici 15. stol. poimenovana Ilha da Madeira – otok lesa) osupnila. Vse naokrog prečudovit Atlantski ocean. Počutiš se odrezan od sveta, tako samozadosten. Afrika je blizu, okoli 600 kilometrov stran, a občutek je tu – kot da zunanji svet ne obstaja. Barve morja skoraj ne znam opisati, saj je presunljivo modra. Valovi so me očiščevali od znotraj vseh 14 dni, ki sem jih preživela tu. Bitja, ki domujejo v njem (nekaj sem jih srečala), so veličastna. Dajo ti vedeti, da si majhen, da morje le ni človekov habitat.
Vsak moj korak po levadah, klifih, vsak moj pogled v otožne, a prijazne portugalske oči, vsaka banana, odtrgana kar sveža, slastnejša od naših 'eko' prezrelih banan na trgovskih policah, vsaka jogijska asana in vsak dih morja so me znotraj preoblikovali na nešteto načinov. Tam sem spoznala prvinskost življenja. Oprostite, tu doma ga ni. Morda le še kje v Prekmurju in kakšnih majhnih odročnih krajih. Slovenija je glede na trženjske motive, nujno zlo, da nekomu nekaj prodamo, da smo večno aktualni, pomembni, inteligentni, lepi, z dvajsetimi nazivi dr. …, daleč stran od prvinskega. V takšnem kaosu, v potrebah ega ni duše. Ne zares. Na Madeiri pa se čas ustavi, se ti ponudi. Tam ljudje bolj živijo skozi dušo. Spokojnejše, preprostejše.
Kar predstavljajte si: veličastna narava, močno spoštovana, raznovrstna. Velike ribe v morju, ljudje z vrtovi na strmih terasah, večina sadov pridelanih na roke, svet, kjer se ne oglašuje na veliko niti ne prodaja vse povsod in vse povprek. Mir. Avtohtonost. Ptice – srečne, svobodne. Kako lepo se je bilo zbujati v jutrih, prežetih s svežim zrakom, pohajati naokoli ob idealnih 25 stopinjah Celzija. Nihče ne hiti, vreme je barvito, prav tako kot je barvita duša domačinov. Morda je tako, kot je nekje zapisal Jakob von Uexkull:» Ni bitja, ki bi zaznavalo vse, kar obstaja in se dogaja«, a povem vam, na tem rajskem otoku se to zdi mogoče.
S celim bitjem se stopiš z neznanim in sebe doživiš, kot bi se prvikrat rodil, kot bi okusil prvi poljub, nedolžen in iskren.
Ko sem hodila skozi neskočne in cvetoče zelene levade in ko sem kukala v najlepše cerkvice, kar sem jih kdaj videla, je Glas v meni govoril: »Ta otok je kot ljudje. Morda navidezno majhen, toda hitro ugotoviš, da vtis na prvi pogled zavaja. Ko ga spoznaš, ostaneš brez besed. Zdi se večji, kot je v resnici. Po ozkih cestah se vračaš nekam nazaj, v čas, ko je Kolumbov pogled segal dlje od začrtanih meja, ko so romantični osvajalci še verjeli v sanje. Prenekateri so jih izsanjali na tem ljubkem otočku. Je barvit, širen, raznolik. Ko se potopiš v njegovo osrčje, spoznaš veličino nekje med nebom in Zemljo. Veličastno lahko strmiš, spoštljivo občuduješ kreacije Stvarnika, bodisi nekje ob obali ali na najvišjem vrhu (na Pico Ruivu). Iz človeka na tem bajeslovnem otoku zrasteš v Človeka. Zdi se, da te povsod opazuje nevidni svet, oči boga, vpete v zelenje in nedojemljivo pokrajino.«
Ko sem se vrnila domov, so koščki tega otoka še vedno polnili telo in dušo. Bilo je, kot je zapisal Swami Muktananda: »Ti si celotno vesolje, ti si v vsem in vse je v tebi.« Toda brez izkušnje človek tega ne more zares integrirati … in izkušnje skozi znanje so celota, ki ga popotniku ponudi celostno potovanje. Tam, na tem otočku je nekaj, kar človeka predrami na edinstven način. Zaradi vsega, kar sem tam doživela, me Madeira spet vabi. Redko se rada vrnem na isti kraj, tja pa se z veseljem. Že letos. Če koga mika, da doživi nekaj, česar si morda ni dopustil niti v domišljiji, se mi lahko pridruži. Pestro in polno bo. Več na povezavi, do katere dostopate na koncu tega nekoliko bolj s čustvi obarvanega potopisa.
So ljudje, ki iz različnih razlogov ne morejo potovati sami, so takšni, ki bi radi spoznali somišljenike, in so takšni, ki se radi na potovanju učijo. Celostno potovanje vključuje meditacijo, vsakodnevni izziv za telo, sprehajamo se po poljih čustev in se stapljamo z nebom duha. Program je tako unikaten, natančno takšen, kot ga je spesnil onega večera Glas v meni.
Na tem potovanju bom sodelovala kot analitik podzavesti in celostni bioterapevt. Učili se bomo recitiranja manter, se zbujali z jogo, pilatesom in meditacijo. Manjkale ne bodo niti šamanske karte, vsak dan bomo kakšno potegnili, da bi se povezali z intuicijo in preverili, ali ta res deluje v praksi. Pozdravljali bomo sonce in integrirali jin ob večni večerni spremljevalki – luni. Postali bomo prijatelji, ozavestili, kdo smo, kam si želimo. Premikali bomo meje, mentalno, in tisti, ki bodo želeli, še fizično ob jutranjih športnih podvigih, ki bodo sicer ravno pravšnji, da bi dihali globoko in v telo ponesli kisik, prano. Učili se bomo o energijskih centrih in sami postajali center vesolja vsak dan, ko se bomo poskušali občutiti kot del celote. Ja, imate prav. To ne bo klasično potovanje, kjer človek samo je, malo pohaja, hiti od ene znamenitosti do druge. Imeli bomo tudi uradnega vodnika in turistični del ne bo manjkal, toda hkrati bo to potovanje celota. Pot k naravi, nazaj k sebi, vse samo zato, da bi začutili, kar je pogosto spregledano – jedro, ki mu rečemo lahko tudi atma.
Morda še za koga velja to, kar zame gotovo: »Morda se še kdaj vrneš tja, kjer si bil najbolj srečen.« Vredno se je odpreti, zaupati, da ob vsem doživetem srce tega malega raja nikoli ne pozabi.
Dušni popotniki, vabljeni in dobrodošli!
Fotografije: iz osebnih arhivov Mojce Debelak.
inspiracije