Koristi pravljic so številne. Zaklad je že samo branje pravljice otroku (ali sebi), kajti takrat smo skupaj z njim, v skupnem svetu, skupaj spremljamo pot junaka od izziva do srečnega konca. Podobno je, ko pravljice beremo sami z odprtim in zaupljivim srcem ter zavedanjem, da so pravljice preživele stoletja. Takrat vstopimo v svet, ki nas navdihuje, nam daje zaupanje v dobro, spodbuja nas v vztrajnosti in veri v osebno moč ter pomoč nevidnih sil. Pravljice so bile dane ljudem pred mnogo stoletji prav s tem namenom, da učijo, spodbujajo in vodijo tako odrasle kot otroke.
V tem prispevku pa želim pokazati še na nekaj morda manj očitnih zdravilnih učinkov pravljic.
Zdravilni učinki pravljic
Gradnja povezanosti
Ko dva ali več ljudi skupaj bere pravljico ali jo posluša, se tako kot pri vseh skupnih dejavnostih, kjer je pozornost vseh prisotnih usmerjena v isto smer, ustvari skupno polje povezanosti. Povezanost je zdravilna sama po sebi in zdravi številna čustva in občutke, tako strah, žalost, nesprejetost, nevrednost, slabo samopodobo, zapuščenost ...
Dajanje varnosti in zavedanje
Pravljice ustvarijo prostor v dimenzijah, ki presegajo naše običajne zaznave. Pravljice, ki govorijo o pravih vrednotah človeka, hkrati pa ne zatiskajo oči pred slabimi dejanji posameznikov in nesrečami, ki se godijo v realnem življenju, dajejo občutek resničnega sveta, hkrati pa zaradi zaključene celote s srečnim koncem tudi občutek varnosti, zaupanja, vztrajnosti, spodbujajo k temu, da ponovno vstanemo po padcu, da se ne ustavimo, niti ko ostanemo sami, prestrašeni, lačni, zapuščeni, prevarani, napadeni. Povezujejo nas s staro modrostjo, ki bi se v obliki naukov že zdavnaj izgubila, v obliki zgodb pa je ostala prisotna in nam daje temelj, na katerem lahko stojimo, kot so stale generacije pred nami.
Negovanje živosti
Pravljice pripovedujejo o potovanju junaka, o dogajanju, o dejanjih, vse to pa so atributi živega. Ko je naša pozornost usmerjena zgolj na imeti, izgubljamo živost, sočutje, odprtost do življenja in živega. Ko nekaj počnemo, delamo, hodimo, pomagamo, rastemo, pa smo živi, smo izraz življenja, del dogajanja. In pravljice govorijo o potovanjih in dejanjih, pripovedujejo o življenju. V trenutku, ko junak pravljice osvoji cilj, se pravljica srečno konča, ker je njen namen govoriti o življenju, ne o stanju imeti nekaj. Seveda je cilj pomemben kot smerokaz in nič ni narobe, če ga imamo, zato se pravljice tudi srečno končajo. Moje mnenje je, da pravljica mora imeti srečen konec, sicer ni prava pravljica. Je kot zvezda, ki nam kaže pot, in dokler ni dobro, še nismo na cilju.
Sproščanje blokiranih čustev
Tu imamo dve možnosti uporabe pravljic: da izberemo že znano pravljico ali pa zgodbo sestavimo sami. Poglejmo si obe.
Vsebina pravljice je v idealnem primeru izbrana tako, da ustreza izzivu, ki ga ima otrok oziroma odrasel bralec ali skupina poslušalcev. Zato so številni modreci in šamani kot sredstvo pomoči uporabljali pripovedovanje zgodb in veliko jih to še vedno počne.
Majhni otroci intuitivno izbirajo pravljice, ki jih potrebujejo, zato je dobro, da jim beremo različne pravljice, da jih poznajo, in ko jih bodo potrebovali, si bodo zaželeli ravno pravo. Torej če hoče otrok vsak dan isto pravljico, ima razlog za to, zato mu ustrezimo. Odrasli pa morda potrebujemo nekaj trenutkov tišine in umirjanja, da zaznamo, katera pravljica nas pritegne.
Kot rečeno, pa zdravilno zgodbo lahko sestavimo sami. Naša domišljija in um delujeta tako, da iz občutkov in nesproščenih čustev rada zgradita zgodbo, če jima to le dovolimo. Zgodba pride in seže globlje v našo podzavest, kot bi analitični pristopi iskanja čustvenih blokad, daje nam večji občutek varnosti, zato nam odkrije čustva, ki bi jih sicer pustili pod preprogo. Podobno deluje tudi tapkanje (EFT). Če nismo pozorni, seveda lahko zgodba ostane negativna in jo lahko celo hranimo in povečujemo skozi čas. Zdravilna pot pa je taka, da v polnosti doživimo, začutimo (kar pomeni, da napišemo, narišemo, pripovedujemo, tapkamo ali čuječe opazujemo ...) zgodbo, nato pa vnesemo ključne zdravilne komponente, značilne za pravljice (in življenje), torej pogum, ljubezen, zaupanje, srčnost, in če zmoremo sami ali pa ob pomoči človeka, ki lahko vzdržuje te občutke ob nas, začnemo potek zgodbe obračati v smeri srečnega konca. Vendar tega ne storimo na silo, ne prepričujmo se, da smo v ljubezni in miru, če nismo. Ljubeča prisotnost mora posijati s svojo prisotnostjo na zaplet, in ko se začne energija naših čustev mehčati in postajati pretočna, se bo odzvala tudi domišljija in nam pokazala razpletanje situacije našega junaka, sledile pa bodo spremembe tudi v naših prepričanjih, nato dejanjih in rezultatih. Pravljico, ki smo jo tako narisali ali napisali, si jo predstavljali, imejmo nekje blizu sebe, večkrat se je spomnimo, jo poglejmo, preberimo in vsakič bo prebudila v nas pot, ki smo jo prehodili, ko smo jo sestavljali, torej od bolečih (blokiranih) čustev do sproščenosti in optimizma. Pravljica namreč predstavlja pot, našo pot od težave do rešitve.
Pravljice so izraz ljubezni do vas. Imejte jih radi tudi vi!
Vse dobro vam in otrokom.