Prevaral sem jo ... in ostala sva skupaj

Imela sva krasen odnos, pa sem se ga za novo leto napil in jo prevaral. V enem večeru so se mi uničile sanje po novem začetku, ki sem ga gradil štiri leta. A tudi če gre vse narobe, še ne pomeni, da je vsega tudi konec.

Preden sva začela, sem bil sedem let sam, saj nisem več hotel imeti površne zveze. Po sedemletni depresiji, pijančevanju in izgubi vseh prijateljev razen enega sem si hotel življenje postaviti na novo. 

Zadnja štiri leta nisem več pil alkohola, le še ob redkih priložnostih. Začel sem spet hoditi na faks. Treniral sem aikido. Začel sem dobivati nove prijatelje. Kmalu sem prevzel podjetje. S prijatelji sem ob koncih tedna hodil v hribe. Vse je šlo na bolje. Le še punca mi je manjkala.

 A zakaj je kljub temu še vedno nisem imel?

 Mislil sem, da preprosto ne bom našel prave. 

Take, ki me bo razumela. Take, ki bo na moji ravni. Dovolj spiritualna, da bo imela svojo glavo in da bo samoiniciativna. Hotel sem močno, samostojno žensko. 

Letel sem v London na vikend seminar za osebno rast in razvoj. Hotel sem odstraniti vse, kar mi je napoti, da dobim punco, ki si jo želim. Poleg tega pa še, da se bom nehal ukvarjati s svojo vedno širšo plešo.

Seminar. Stojim na odru pred približno 150 ljudmi, ko mi voditelj reče, da sem 'chicken' (po slovensko reva). Še nobena stvar me ni tako prizemljila. Skoraj se speštam ob tla in se splazim nazaj na stol. 

Takrat spoznam, da je glavna ovira to, da se ne upam zavezati eni punci. Da bi šel v zvezo 100-odstotno in za seboj zaprl vrata. Po domače 'se poberem', ko postane resno.

Rekel sem si: Konec je. Dobil bom punco in ji rekel, da mi je všeč. Potem pa grem do konca. Šel sem na štiri zmenke v mesecu in pol. Medtem sem doživel tantro, največjo seksualno izkušnjo, in za tem zavrnitev. 

Na četrtem zmenku sem spoznal Urško, svojo bodočo ženo.

Odnos sva začela popolnoma drugače. Tudi ona je naredila isti seminar v Londonu kot jaz. Ne samo to. Pred dvema mesecema mi je še predstavitev zanj odvodila. Šla sva ven plesat salso. Jaz prvič plešem zunaj plesne šole. Zavijam ji roke, jo pohojam ... Grem na WC in se tolčem po glavi: Pa ti si vse zafrknil!

Grem nazaj. Se usedem in povem svojo celotno življenjsko zgodbo. Urška mi pove svojo. Po eni uri tresenja in zatikanja sline v grlu le bleknem: „Všeč si mi.“

Pa ona odvrne: „Hvala. Ful cenim, da lahko tako direkt poveš.“

Spet ostanem brez besed. Jo peljem domov. Hočem ji dati poljub, pa se obrne stran. 

„Hočem jasnost, preden se spustim v kakršenkoli odnos,“ reče.

A to me ne ustavi. Srečava se še enkrat in se dogovoriva, da greva na uraden zmenek. S falaflom v roki 22. decembra 2011 prideva do Ljubljanice. 

 URŠKA: "Po približno dveh urah, ko me je bilo že ves čas strah, sem ga končno vprašala dve stvari:
- Kaj ti pomeni partnerstvo?
- Kje se vidiš v prihodnosti?
Povedal mi je. Tudi jaz sem bila zelo direktna z njim. Rekla sem, da hočem imeti ob sebi človeka, ki bo odgovoren za svojo lastno srečo in bo samostojen. In da se nimam namena umiriti, da bom po vsej verjetnosti vse življenje potovala."

Povedala sva vse, kar sva mislila.

Urška reče: „Jaz te izberem. Za zmeri.“ 

Za tri sekunde obstanem in …: „Jaz tudi.“

Sploh ne vem, kaj se je ravnokar zgodilo! Ni nama preostalo drugega, kot da sva nadaljevala svoj zmenek in šla na božični salsa ples – tam sva se prvič poljubila. Plesal sem kot nor! 

Svoj odnos sva v naslednjih treh dneh ustvarjala po mejlih. Bila je čista igra. Začela sva pisati predloge, kaj bi najina zveza bila, kakšni bodo najini dogovori. Še dobro, da sem prebral toliko knjig o ljubezni, da mi to ni bilo problem. Prav tako pa je tudi Urška točno vedela, kaj hoče. 

Sprejela sva devet dogovorov, ki jih imava še danes v okvirju, s tem da sva za novo leto pripisala še enega. 

Peti dan po zmenku se zaročiva. Devet mesecev za tem, 22. septembra 2012, se poročiva. Najina poroka je bila ena velika poslovila žurka pred odhodom za leto dni na pot po svetu. Vse je bilo v rožicah, celo jesen in zima.

Novo leto 2013 – polom življenja!

Spet sem se ga napil. In šel prek meje. Že štiri leta nisem izgubil nadzora nad pitjem, ta večer pa sem šel na polno. Litri vina in še kakšna žganica. In tako kot vedno pijan postanem zoprn kot hudič. 

Urško začnem popolnoma ignorirati. Odrežem jo. Ves večer preživim čim bliže moji in njeni prijateljici. Ima me, da bi prestopil prag in poljubil neko drugo. Ne vem, zakaj. V tistem večeru sem bil pripravljen z eno potezo zavreči vse, kar sem zgradil. Vse odnose, predvsem najpomembnejšega z Urško. Rad sem jo imel, a kljub vsemu bi jo prevaral. 

URŠKA:
"Cel večer je bil tečen. Govorila sem mu, naj neha piti, naj neha težiti ljudem naokoli. Karkoli sem mu rekla, me ni poslušal, kot da zanj ne obstajam. Bila sem čisto obupana. Pa še po drugi se je obešal. V tistem trenutku sem razmišljala samo o tem, kako bom končala še to zvezo. Nisem si izbrala takega človeka. Šla sem v sobo jokat in bila popolnoma sesuta."

Prvega januarja 2013 se zbudim zgodaj zjutraj, z mačkom in luknjo v spominu. Urška leži zraven mene.

Vem, da sem naredil štalo. Prevzame me občutek groze in obupa. V glavi je ena in edina misel: Uničil si vse!

Bil sem brez besed, z bolečino v srcu in glavi. Najraje bi se pogreznil in izginil. Pa ne morem. Tu sem s tem, kar sem storil. Vem, da sem objemal prijateljico, a ne vem, kako daleč je šlo. Vedel sem, da sem bil Urško pripravljen prevarati, in to celo pred njo. 

URŠKA:
"Bila sem tako jezna in razočarana, najraje bi ga vrgla v steno in odšla. Nekaj pa mi ni dalo miru. Misel na to, da če včerajšnjih dogajanj ne vzamem osebno in se poskusim postaviti v Gregorjeve čevlje … Zanima me, zakaj bi to sploh naredil? Globoko vdihnem, da se umirim, in ga mirno vprašam: Zakaj sploh začneš piti?"

Iz mene se ulijejo solze. Še nihče me ni tega vprašal na način, da ga res zanima, da hoče razumeti. Pogovarjava se pet ur. Na koncu pridem do tega, da se že vse otroštvo hočem uničiti. Ker mislim, da nisem dober človek. In vse, kar si zgradim, hočem tudi uničiti, ker si ne zaslužim. 

Tako je bilo tudi vsakič, ko sem začel piti, ko sem posegel po kozarcu. Hotel sem se utopiti, dobesedno. Vase sem lahko zlil enormne količine alkohola. Naročeval sem po dve pivi, medtem ko še tistega v roki nisem spil do konca. Prvič sem videl sebe kot otroka, ki je ves ta čas trpel. Mislil sem, da bom postal tak kot oče in da bom okoli sebe brezčutno razdiral odnose. 

Odpustil sem si in bil pripravljen začeti znova. Začel sem prvič govoriti o tem, kaj sem si kot otrok želel od svojega življenja. 

Ganjen sem nad tem, kar pride iz mojih ust. Kar hočem, je imeti lepo življenje, biti otrok, komedijant, ki spravi ljudi v smeh in dobro voljo. Da se imamo vsi radi in se zabavamo v življenju.

Vidim, da jaz nisem moj foter, da sem popolnoma drug človek. Samo kot otrok sem začel verjeti, da bom postal kot on. 

Videl sem vzorec iz preteklosti. Kaj pa najina zveza? Mi bo po vsem tem še zaupala?

Oba sva bila pripravljena začeti znova. Tudi Urška mi je povedala, kako me ona vidi in kakšen odnos si želi. Nisem mogel drugega, kot da so mi solze prekrile obraz. Vse sem spustil in samo čutil ganjenost nad tem, kdo sem sam, kako me vidi ona, kdo je ona in kdo sva skupaj.

Rekel sem, da ne bom več pil. Urška me je dopolnila: „Lahko še kdaj kaj spiješ, samo da je nekaj posebnega in da se skupaj odločiva, da nazdraviva.“

Naslednje tri dni sva postavljala svoj odnos na noge. S komunikacijo. Vse od začetka.

Kako lahko iz tega narediva najino zvezo še močnejšo?

Bilo je, kot da se pogovarjava na drugi ravni, še nikoli tako povezano, pristno. Ko sem govoril, sem čutil, da govorim naravnost iz srca. Čutila sva se, kot da se prvič prijemava. Videla sva drug drugemu v oči in bila je popolna tišina.

Ne glede na to, kako grozno in v popolnem razsulu so stvari videti, vedno lahko začneš znova. Če si pripravljen pogledati, se pogovoriti. Če si ranljiv in popolnoma odkrit, se lahko dogovoriš karkoli.

In kaj je sledilo?

Tako kot sva načrtovala, sva šla na pot po svetu. Raziskovala sva partnerske odnose. Živela sva pri ljudeh, družinah in iskala, kje lahko zasluživa za nadaljnjo pot. 

Konkretnejše življenjske šole si ne bi znal predstavljati. Že odhod od doma in misel, da ne vem, ali se še kdaj vrnem, sta bila takrat najtežja koraka. Najin odnos se je spreminjal, bogatel. Rasla sva osebno, postajala močnejša. Skupaj sva začela voditi posel. Ugotovila sva, da so partnerski odnosi najina večna strast. Na vsak način sva hotela ljudem prispevati k odnosu, da bi imeli to, kar sva ustvarila v svojem.

Imela sva kanček sreče in dobre učitelje, da sva znala priti čez najtežje. Z veseljem naučiva vsakogar, kako uporabiti orodja, ki so nama rešila zvezo.