Spoznala sta se. Bila sta srečna in zaljubljena. Vsak njun dotik je bil prežet s toliko ljubezni, da nista niti vedela, da znata tako zelo ljubiti. Njun odnos so preplavljali nežnost, zaupanje in humor. Od tega je minilo nekaj let in z leti so ti občutki izginili. Zagrenjena sta, jezna, počutita se prevarano, saj nista dobila in doživela tistega, po čemer sta tako zelo hrepenela.
Pravijo, da zaljubljenost mine, da ostaneta le spoštovanje in prijateljstvo. Jaz tega ne verjamem. Verjamem, da je v odnosu vedno prostor za zaljubljenost, ljubezen in strast. To ni nekaj omejenega in kratkotrajnega. Le naše znanje in pogled sta omejena. Ljubezen, strast, iskrice v očeh … vse to je tukaj, prav zdaj, v vajinem odnosu. Pa tega ne vidimo, ker smo preveč obremenjeni s svojimi zgodbami. Ker ne razumemo, da v odnosu pride čas, ko se morata partnerja premakniti naprej, da bi lahko čutila več ljubezni, več svobode, več zaupanja. Na poti do tega 'več' pa se morata znebiti strahu, dvoma, jeze, ljubosumja … vsak zase.
Odnos je to, kar vanj prinesemo. Vse, kar prinesemo s seboj, na neki točki pokuka na plan. Pokuka zato, da bi imeli priložnost stopiti naprej in se znebiti merice svoje omejenosti. To je pot do tistega 'več', do svobode. Svoboda ni nekaj, kar bi nam nekdo drug lahko onemogočal. Drugi so nam v resnici lahko kvečjemu v pomoč. Ker v nas izzovejo našo omejenost, ki nam ne omogoča svobode. Gre za proces. Če ga razumemo, rastemo in spremembe so hitre. Če tega procesa ne razumemo, je veliko bolečine in ljubezen se ne razvija, konča se.
Ko smo zaljubljeni, vidimo svojega partnerja v njegovi najboljši luči, v njem vidimo njegovo moč, lepoto, vse njegove potenciale. Ta pogled v času zaljubljenosti da drugemu krila, da lahko tudi sam v sebi začuti, kaj vse je lahko. Kaj vse v resnici je, zato je lahko tako čudovit. In če bi lahko ves čas videli to resnico, bi nam in partnerju omogočala nenehno rast, vsak dan bi bila bolj čudovita. To ni nekaj zlaganega, nekaj, kar ne obstaja in je plod 'nespametne' zaljubljenosti. To je čista resnica. Takrat smo jo sposobni videti. Vendar ko pride čas preobrazbe, čas rasti, zaradi svojih strahov, dvomov in jeze spremenimo ta pogled nanj. Vsi ti strahovi povzročijo, da svoje zgodbe prilepimo na podobo partnerja. Tako partner skozi te nove filtre ni več videti tako čudovit. Naše vedenje postaja drugačno, njegovi odzivi prav tako. Čuti se, tudi če tega ne povemo na glas, da v svojem partnerju ne vidimo več tistega, kar smo videli. Zmotno mislimo, da se je spremenil. Pa ni nujno, spremenil se je le naš pogled nanj. In njegov pogled na nas, zaradi njegovih 'filtrov'. Oba, v vsej svoji lepoti, humorju in potencialu, pa sta še vedno prisotna. Tega bistva seveda ne vidimo, ker smo preveč obremenjeni s svojim umom, svojimi strahovi, svojimi zgodbami.
Partnerstvo oz. ljubezen se konča samo zaradi tega, ker ne znamo ločiti tega procesa rasti in svojega pogleda na partnerja. Otrok se nikoli ne bi naučil hodi, če ga ne bi spodbujali, verjeli vanj kljub neštetim padcem. Ljubezen se ne more razviti, če je zavestno ne negujemo.
Najlepše pri ljubezni je, da jo negujemo znotraj sebe, zase. Ljubezen je večnost. Če obstaja, bo nenehno rasla. Je nekaj našega. Če jo negujemo in razdajamo drugim, se razvija in raste znotraj nas. Je naša in ostane naša, tudi če se partnerstvo konča. Ne gre za to, da nekoga ljubimo in za to v zameno nekaj pričakujemo. Gre za to, ali znamo biti ljubezen, brez pogojevanja? Tako ljubezen ni odvisna od človeka, ampak gre za izžarevanje naše duše.
Zate glejte na ljudi okrog sebe skozi ljubezen, tudi če sami tega ne zmorejo. Ljubezen znotraj vas vas bo pripeljala do ljudi, v katerih prav tako živi ljubezen in ki se zmorejo, zavoljo nje, odpovedati svojim strahovom in dvomom. Jih videti in spustiti.
inspiracije