Kaj je karma?

Beseda karma je podobno kot drugi izrazi vzhodnih filozofij, ki smo jih prevzeli, postala priljubljena v našem vsakodnevnem besedišču. Toda čeprav jo pogosto uporabljamo, še ne pomeni, da jo tudi razumemo. Zlasti zahodnjaki jo radi vpnemo v krščanski kontekst in jo razumemo kot nekakšen sistem nagrajevanja in kaznovanja.

Kot da nekje nad oblaki skrivnostna avtoriteta prešteva naše črne pike in čebelice, in ko ugotovi, da čebelice ne odtehtajo več črnih pik, se odloči, da nas bo kaznovala, ker smo postali slabi ljudje. Spominjam se elektronske pošte, ki je krožila po duhovnih krogih, ko se je zgodila katastrofalna poplava v New Orleansu, češ da je to posledica 'slabe karme' Amerike in kazen za vse slabo, ki ga je prizadejala svetu. V poplavi teh neumnosti je bilo prav odrešujoče prebrati sporočilo Swamija Nirjananande, v katerem je opozoril na to, da so v New Orleansu že nekaj let govorili, da so jezovi, ki ščitijo mesto, potrebni obnove, in poplave so predvsem posledica (karma) tega, da tega niso pravočasno storili.

Sistem kazni in nagrade je vpet v našo psiho od otroštva in nagnjenje k temu, da verjamemo, da se morajo dobrim ljudem goditi dobre, slabim pa slabe stvari, je verjetno obče človeško.

Tudi moja sodelavka, sicer Indijka, mi je po težki bolezni, ki sem jo prebolela, pisala, da me je bog ozdravil zato, ker sem 'dobra duša'. Ko bi le bilo življenje tako preprosto ...

Torej kaj je karma?

Karma je zakon vzroka in posledice, ki je popolnoma neoseben, kot so recimo neosebni Newtonovi zakoni  gibanja. Pravzaprav so Newtonovi zakoni priročna analogija, s katero lahko osvetlimo delovanje karme, če jih razširimo s strogo materialne na psihično raven:

Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo.

Torej vsako dejanje sproži odziv. Ne samo to, tudi vsako dogajanje na naši čustveni ali miselni ravni ima svoje posledice. Posledice je morda prehuda beseda, bolje bi bilo reči, da ima vsako dogajanje v našem miselnem, čustvenem ali fizičnem svetu neizogibno svoj izid.

Da bi razumeli karmo, ni treba, da verjamemo v boga ali višje sile, saj se vsakdo lahko uči iz posledic, ki jih imajo njegove lastne misli, čustva in dejanja, ter tako postaja bolj ozaveščeno in odgovorno človeško bitje. Vsak od nas je tudi rojen v določene zgodovinske okoliščine, ki so prav tako posledica preteklih korakov, odločitev in teženj družbe, v kateri živi, in se tako sooča s karmo (posledicami), ki je morda ni osebno povzročil, je pa v njej soudeležen kot posameznik, ki v njej biva.

Če verjamemo v reinkarnacijo, postane situacija še bolj kompleksna. Sama imam dva otroka in zelo očitno je bilo, da sta v to življenje vstopila vsak z drugačno 'prtljago', saj sta se na popolnoma enake okoliščine, v katerih sta odraščala, povsem drugače odzivala. Verjamem pa, da nam življenje v vsakem trenutku prinese vse, kar potrebujemo, da ga spravimo v red, in če potrebujemo uvid v prejšnja življenja, ga bomo dobili, ni pa nujno potreben za to.

Nima torej smisla, da porabljamo svojo energijo za to, da bi razvozlali svoja prejšnja življenja za vsako ceno, bolje je, da jo usmerimo v svoje življenje tukaj in zdaj.

Bolj pomembno kot informacija, iz katerega življenja neka naša težava izvira, je to, kaj bomo danes storili v zvezi z njo.

Usoda ali svobodna volja?

»Značaj človeka je njegova usoda,« je rekel Heraklit, in kot pravi tudi zgornja definicija karme, si svojo individualno usodo krojimo sami s svojim načinom razmišljanja, čustvovanja in delovanja.

Naša prevladujoča prepričanja krojijo naše čustvene odzive, so vzgib za naše delovanje, torej naša osebna karma. V vsakem trenutku pa imamo svobodno voljo, da jih spremenimo. Naša individualna karma je torej hkrati naša usoda in rezultat naše svobodne volje, saj je odvisna od nas samih. Karma torej ni nekaj fiksnega, najbolje bi bilo, če jo opišemo kot proces. Kar seješ, to žanješ, pravi rek, vendar v ezoterični šoli, v kateri študiram, dodajajo: res je, da to, kar sejemo, tudi žanjemo, vendar ni nujno, da vse, kar požanjemo, tudi pojemo.

Karma je proces, in ko izkušamo negativne posledice karme (okoliščine, ki jih dojemamo kot negativne), je pomembno tudi, kako se nanje odzivamo, da se ne zapletemo še globlje v njene mreže in je ne poglobimo. Če se pritožujemo, vzdihujemo, kritiziramo, obupujemo, smo tisto, kar smo poželi, tudi 'pojedli'. Lahko pa se ustavimo, se obrnemo vase, in ne da bi kogarkoli krivili ter se spraševali, zakaj prav jaz, pogledamo v svoj um in ga spravimo v red.

Vsak človek je vladar svojega sveta, v katerem sam piše zakone in svojo ustavo. Od tega, kako interpretiramo svoje izkušnje, je odvisno, kakšno je naše življenje. Če se vidimo kot nemočna žrtev, ki nima nikakršne možnosti, da se njeno življenje izboljša, bomo živeli življenje žrtve brez vsakršnih možnosti. Če se vidimo kot junakinja, ki neustrašno premaguje ovire na poti do končnega cilja, bomo živeli življenje junakinje, ki se približuje cilju. Ko spremenimo pogled na svoje življenje, se spremeni tudi naše življenje. Če bomo torej stvari še naprej po inertnosti počeli enako, kot smo jih do zdaj, ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov! Kot pravi prvi Newtonov zakon: če telo miruje ali se giblje premo enakomerno, nanj ne deluje nobena sila ali pa je vsota vseh sil, ki delujejo nanj, enaka nič.

Če ne boste vložili nobenega truda (sile), boste še naprej capljali na mestu oziroma bo vaše življenje potekalo v isti smeri, kot je do zdaj. Drugi Newtonov zakon pa pravi, da je sprememba premo sorazmerna s silo (trudom), ki jo v spremembo vložimo: pospešek telesa je premo sorazmeren z rezultanto sil na telo in obratno sorazmeren z maso teles. Brez nič torej ni nič. Če želimo obrniti svoje življenje v drugo smer, bomo morali krepko zavihati rokave in spremeniti svoj način razmišljanja in delovanja. Vendar v katero smer?

Ezoterična teorija uči, da je univerzum mentalen, in tudi znanstveni članek, ki sem ga nedavno brala, je govoril o tem, da so fiziki spoznali, da vesolje po vsej verjetnosti ni materialno, ampak mentalno in duhovno – torej je ena velika, neskončna misel. Ezoteriki bi dodali, da je ta misel neomejena, svobodna, ustvarjalna, radostna in ljubeča. Je misel popolnosti, ki izključuje pomanjkanje in nezadostnost. Karmo bi lahko označili kot lekcije, prek katerih se učimo svoje misli, čustva in dejanja usklajevati s to neskončno, popolno mislijo, in v tem procesu postajamo boljši, bolj človeški, razumevajoči in sočutni ljudje. Tisti, ki jim uspe bivati v tej misli 24 ur na dan, so izjemno redki. Vendar radost, zaupanje, da se vse, kar se zgodi, zgodi v naše najvišje dobro, hvaležnost, ljubezen, sprejemanje sebe ter čaščenje in spoštovanje življenja zagotovo vodijo do tja.