Anksioznost, depresija in izgorelost

Anksioznost

Anksioznost ali tesnoba je običajno čustvo, ki ga od časa do časa doživljamo vsi. Veliko ljudi je tesnobnih ali živčnih, kadar se soočajo s težavami pri delu, preden pišejo test ali sprejmejo pomembno odločitev. Za osebe z anksioznimi motnjami pa je značilno, da jih občutki tesnobe in strahu stalno spremljajo in lahko včasih popolnoma ohromijo njihovo življenje. Anksiozne motnje so poleg depresije najpogostejše duševne motnje v razvitem svetu. Po najnovejših ocenah v evropskem prostoru za anksioznimi motnjami trpi kar 41 milijonov ljudi.

Kakšni so znaki anksioznosti?

Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh pa še posebej izstopajo telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in še številni drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je bolnik še dodatno prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice.

Vzrok za anksiozne motnje za zdaj še skrivnost

Pravi vzrok za anksiozne motnje je neznan, a tudi zanje, tako kot za druge duševne bolezni, velja, da niso posledica posameznikove šibkosti ali značajske napake. Raziskovalci ugotavljajo, da je večina anksioznih motenj posledica delovanja več dejavnikov:

• Biološki: genetske predispozicije za anksiozne motnje, kemične spremembe v možganih.
• Okoljski: travmatični dogodki v zgodnjem otroštvu, družinsko okolje in način vzgoje, prekomerno uživanje alkohola, kofeina, nikotina, dolgotrajen negativni stres.
• Psihološki: perfekcionizem, velika potreba po odobravanju okolice, slabo prenašanje kritike, močna potreba po kontroli.

Večina anksioznih motenj se razvije v otroštvu, adolescenci ali zgodnji odraslosti. Nekoliko pogosteje se pojavljajo pri ženskah.

Depresija

Depresija je zelo pogosta čustvena motnja, ki se kaže na različne načine, vselej pa vpliva na človeka v celoti – na njegovo razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje. Vpliva na to, kaj mislite o sebi in svojem življenju, kako čutite in kako doživljate svet okrog sebe, vpliva na vaš spanec, apetit in različna telesna dogajanja. Depresija ni le prehodna slaba volja ali bežno žalostno razpoloženje. Prav tako ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in voljo. Depresivni ljudje sami sebe ne morejo prisiliti, da bi se počutili bolje. Zanje je značilno, da močno občutijo posamezne znake in mučnost depresije, medtem ko drugi ljudje teh znakov pri njih skoraj ne opazijo. Tudi zdravnik večine znakov, s katerimi se kaže depresija, z običajnimi preiskavami ne more odkriti.

Najpogostejši znaki depresije so:

• dolgotrajna žalost, tesnoba ali občutek praznine,
• črnogledost, občutja brezupa,
• občutja nemoči, brezvrednosti in krivde,
• izguba zanimanja in veselja do stvari in dejavnosti, ki ste jih nekoč radi počeli,
• izguba zanimanja in veselja do spolnosti,
• nespečnost, zgodnje jutranje zbujanje ali pa pretirano dolgo spanje,
• izguba apetita in telesne teže ali pa pretirana ješčnost in pridobivanje teže,
• pomanjkanje energije, utrujenost in splošna upočasnjenost,
• misli o smrti, o samomoru,
• nemir, razdražljivost,
• oteženi koncentracija, spominjanje in odločanje. 

Vzroki depresije

Na nastanek depresije vplivajo trije dejavniki: prirojene in pridobljene lastnosti ter življenjske okoliščine. Če je kdo v družini že zbolel za depresijo, je bolj verjetno, da se bo to zgodilo tudi vam. To kaže, da prirojene lastnosti niso nepomembne. Pomembno vlogo pri nastanku depresije imajo tudi človekove osebnostne lastnosti. Bolj ranljivi so ljudje, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti in katerih pogled nase in na svet je prežet s pesimizmom.

Depresijo lahko sprožijo tudi različne življenjske obremenitve (npr. kronična bolezen, denarne težave, težave v medosebnih in družinskih odnosih) ali pa nenadni dogodki, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost (npr. izguba drage osebe, izguba službe, upokojitev).

Zakaj je depresija pogostejša pri ženskah?

Depresija je eden od vodilnih vzrokov nezmožnosti za delo pri ženskah med 15. in 44. letom starosti. Pri ženskah je 2- do 3-krat pogostejša kot pri moških. Depresijo še vedno napačno razumemo in je prepogosto ne prepoznamo, zato ne poiščemo ustrezne pomoči in se ne zdravimo.

Večja pogostost je posledica kombinacije različnih dejavnikov.

• Depresija je pogosto povezana s hormonskimi in biološkimi spremembami v različnih življenjskih obdobjih, z menstruacijo, nosečnostjo, porodom in menopavzo.
• Kombinacija stresa, nezadostne socialne podpore, socialnih pričakovanj in skrbi za otroke in dom lahko pri ženskah povzroči nastanek simptomov depresije.
• Zdravljenje s hormonskimi zdravili.
• Ženske, ki so bile v mladosti ali pa kasneje telesno in psihično zlorabljene, imajo depresijo pogosteje kot ženske, ki nimajo teh izkušenj.

Med posebnimi simptomi depresije, ki se pojavijo pri ženskah, so spremenljivo razpoloženje, pretirana zaspanost, povečan apetit, občutek težkih rok in nog, občutljivost za zavrnitve v medosebnih odnosih …

Depresija v obdobju menopavze

Menopavza pomeni za žensko obdobje velikih sprememb. Pomembno se spreminja raven spolnih hormonov; zmanjšana vsebnost estrogena lahko vpliva na nastanek depresije.

Pojavijo se lahko pretirana zaskrbljenost, utrujenost, obdobja joka, spremembe razpoloženja, zmanjšana sposobnost za reševanje težav, zmanjšana želja po spolnosti ali zmanjšanje uživanja v spolnosti. 

Na nastanek depresije v tem obdobju lahko vplivajo tudi druge spremembe, kot so selitev otrok od doma, izguba bližnjega, osamljenost, kronične zdravstvene težave.

Značilnosti depresije pri moških

Pri moških se depresija kaže še drugače, na primer kot:

• zmanjšana toleranca za stresne dogodke,
• napadi jeze,
• občutek izgorelosti,
• pretirana telesna dejavnost,
• nasilnost,
• zloraba alkohola,
• vedenje, ki je podobno disocialni osebnostni motnji.

Moški bodo pri sebi prej prepoznali občutke utrujenosti, razdražljivosti, nespečnosti ter izgubo zanimanja za delo ali šport kot pa občutke žalosti, lastne nevrednosti ali krivde.

Znano je, da pitje alkoholnih pijač in jemanje drog prikriva depresijo. Ker je zloraba alkohola in drog pogostejša pri moških, moramo večkrat pomisliti na to možnost.

Moški se težje sprijaznijo z občutki nemoči, zato težje poiščejo strokovno pomoč. Depresivne težave poskušajo lajšati z alkoholom, drogami in pomirjevali ali pa jih pokažejo v obliki jeze, razdražljivosti ali celo nasilnega vedenja. Nekateri se dobesedno vržejo v delo ali pa svojo depresivnost izražajo skozi tvegane oblike vedenja, kot so hitra vožnja, nevarni športi in podobno. Poveča se nevarnost samomora.

Adrenalna izgorelost

Dolgotrajna povečana stresna obremenitev, naj je telesne ali duševne narave, lahko pripelje do stanja, imenovanega adrenalna izgorelost, ki ga ne gre zamenjati s sindromom kronične utrujenosti in z depresijo.

Adrenalna izgorelost je pri nas precej neznana, ponekod v tujini pa je to stanje javnosti znano že vrsto let. Kljub splošnemu prepričanju, da je izgorelost 'direktorska bolezen', niso opazili razlik v spolu, starosti, izobrazbi in socioekonomskem statusu oseb z adrenalno izgorelostjo.

Kdaj je stresnega hormona preveč?

Najpomembnejši stresni hormon se imenuje kortizol; ta se sprošča iz nadledvične žleze, ki leži, kot pove že ime, nad ledvicami. Ob stresu se proizvodnja kortizola poveča, tudi na račun zmanjšane proizvodnje moškega spolnega hormona testosterona, ki se sprošča tudi v ženskem telesu.

Pri intenzivni ali dolgotrajni kronični stresni obremenitvi nadledvična žleza zaradi oksidativnega stresa in pomanjkanja gradbenih elementov (substrati) ne more več sintetizirati dovolj kortizola. Hkrati hipotalamus, možganski center, ki uravnava izločanje kortizola iz nadledvične žleze, postane neobčutljiv za pomanjkanje kortizola. 

Simptomi adrenalne izgorelosti

Veliko ljudi zamenjuje simptome izgorelosti z depresijo, vendar imata depresija in izgorelost povsem druge učinke na telo. Depresija je povezana z visoko ravnjo kortizola, hormona v telesu, ki se izloča v odzivu na stres. Izgorelost pa je dejansko povezana z nizko ravnjo kortizola.

Znaki in simptomi adrenalne izgorelosti so odvisni od stopnje v razvoju bolezni in tudi od posameznikovih značilnosti. Pred adrenalnim zlomom, ko je stopnja stresnih hormonov v organizmu še povečana, je pri posamezniku opaziti povišano raven sladkorja v krvi, visok krvni tlak, psihično vznemirjenost, evforijo, maničnost. Ob povišani ravni kortizola se spremeni tudi razporeditev maščevja – ta se nabira pretežno okoli trebuha. Poveča se tudi dovzetnost za okužbe, saj povečana stopnja kortizola poslabša imunski odziv. 

Ko raven kortizola pade pod spodnjo mejo, se vrednosti krvnega sladkorja zmanjšajo, včasih celo tako zelo, da pride do motenj zavesti. Nastopijo nemir, nespečnost, motnje koncentracije, pomanjkanje teka, depresivna simptomatika, zaprtje, vrtoglavica pri vstajanju in pridobivanje telesne teže, pri moških pa zaradi pomanjkanja spolnih hormonov utegne priti do motenj erekcije.

Obolela oseba ima precejšnje težave v osebnem in poklicnem življenju. Posledice izgorevanja in izgorelosti občuti tako posameznik, ki trpi za adrenalno izgorelostjo, kot tudi osebe, ki so v stikih z njim. Oboleli namreč postopoma 'usiha'. Svoje delo opravlja slabše kot sicer, pogosteje je bolniško odsoten. To je zlasti opazno v poklicih, ki od zaposlenega zahtevajo trud, predanost in ustvarjalnost. Poveča se tudi nevarnost zasvojenosti z alkoholom, mamili ali zdravili.