V današnjem času je še vedno veliko ljudi usmerjenih v razmišljanje, da je vse tako zelo težko in da se veliko stvari ne da uresničiti, da se veliko sanj ne da izživeti. Opažam, da tudi tisti, ki delajo na sebi in se prepuščajo toku življenja, se temu dobesedno prepuščajo in stojijo na mrtvi točki. V prepričanju, da je vsaka stvar izkušnja in da je vsak trenutek vse tako, kot mora biti, samo čakajo in so tako usmerjeni v nedelovanje. Takšno plutje skozi življenje nas dela pasivne, naša duša pa je željna čim prej osvojiti čim več.
Da je vse popolno, je do neke mere res. Ampak izkušnje, ovire in dejstvo, da se včasih nikamor ne premaknemo in se počutimo nemočne, vse to je v našem življenju zato, da smo aktivni, ne pa da bi sedeli in čakali. Nismo tukaj zato, da bi se vse življenje učili strpnosti. Da bi vedno znova samo čakali. Res se vse zgodi ob pravem času. Ampak kdaj je ta pravi čas?Vedno je pravi čas. To je takrat, ko se odločimo. To je lahko točno ta trenutek zdaj. Tega moramo živeti, tega se moramo veseliti in radostiti. Če v danem trenutku nismo zadovoljni, ne sprejmimo tega za samoumevno, češ tako mora biti.
Resnično veliko vas zelo dobro pozna veliko teorij, ampak v fizičnem svetu je treba delati fizične korake. Mar ne? Ni dovolj razumevanje vseh zakonov in strpno sprejemanje vsega, kar se nam zgodi na poti. Tudi ni namen, da nas nikoli nič ne bi razjezilo, da tlačimo svojo jezo in namesto tega globoko dihamo, meditiramo in si prigovarjamo, vse je tako, kot mora biti. Do neke mere to drži, vendar ne izgubimo realnih tal pod nogami. Tudi negativna čustva so v našem življenju z namenom. Ne nazadnje se veliko premikov zgodi prav takrat, ko imamo zares vsega dovolj, ko si dovolimo na glas zakričati, tako pa pač ne gre več. Ko to izrazimo na glas, se v nas zbudi močna sila, ki nas potisne naprej. Včasih moramo pasti, da se lahko poberemo. Če duša potrebuje takšno izkušnjo, ji to moramo omogočiti. Čustva so nam dana z namenom. Se pa razume, da so to situacije, in ne dnevni navali jeze ali karkoli drugega. Jeza sama po sebi seveda ni duhovna vrlina, je pa včasih potrebna za to, da nekaj spremenimo in delujemo.
Živimo v fizičnem svetu, duhovni svet nam je opora, pomoč, iz njega črpamo znanja, si pomagamo pri brezskrbnem, lepem in ljubezni polnem življenju. To je vsa filozofija smisla življenja. Pomagajmo si torej z vsem znanjem, duhovnostjo, ali kakorkoli to sami poimenujete, ampak ne pozabimo delati fizičnih korakov.
Pozabimo na 'težko je' in 'vse je tako, kot mora biti'. Uresničimo lahko veliko več! Vedno je pravi čas!
inspiracije