Hormoni so nekakšen informacijski sistem organizma; nastajajo v žlezah z notranjim izločanjem in nato po krvi potujejo do tarčnih organov, kjer sprožijo specifičen odgovor, sami pa se takoj nato razgradijo. Njihovo sproščanje je urejeno s povratnimi zankami; ko je nekega hormona premalo, se njegovo izločanje poveča, ko ga je dovolj, se zmanjša. Tako raven hormonov ostaja v določenih fizioloških mejah. Vendar noben hormon ne deluje popolnoma samostojno; posamezni hormoni so med seboj močno povezani, in če se poruši izločanje enega, temu sledijo vsi drugi. Morda ne takoj, prej kot slej pa prav gotovo.
Bistveno je torej ravnovesje hormonov. Kadar je to optimalno, tudi človek deluje optimalno.
Vendar v praksi žal to ni tako preprosto. Kroničen stres, nepravilna prehrana in premalo gibanja so vsak posebej, še bolj pa v kombinaciji tisti dejavniki, ki porušijo naše hormonsko ravnovesje in povzročijo 90 odstotkov bolezni sodobnega časa: srčno-žilne bolezni, raka, debelost, sladkorno bolezen, avtoimunske bolezni, osteoporozo, demenco.
Hormonske spremembe, ki pri ženski spremljajo prehod iz rodnega v pomenopavzalno obdobje in povzročajo dobro znane težave (navali vročine, nihanja razpoloženja, PMS, zmanjšanje libida, depresivnost), so posledica zmanjšanega izločanja estrogena in progesterona iz usihajočega jajčnika. Zaradi prej omenjenih dejavnikov pa je v današnjem času delovanje jajčnikov moteno že krepko pred samo menopavzo, torej zadnjo menstruacijo v življenju ženske. Težave, ki so jih včasih poznale samo naše babice, so kar naenkrat postale težave žensk, starih šele 35 let ali celo manj!
V ginekologiji smo že pred leti ugotovili, da lahko z nadomeščanjem ženskih spolnih hormonov t. i. perimenopavzalne težave učinkovito blažimo ali pa celo odpravimo. Iz različnih (včasih povsem nerazumljivih) vzrokov smo v terapijo uvedli snovi, ki so po sestavi podobni človeškim naravnim hormonom in imajo zato tudi podobne učinke. Nekateri od teh so zaželeni (na primer zmanjšanje perimenopavzalnih simptomov in dober učinek na kosti), drugi pa daleč od tega (tveganje za raka dojke ali maternične sluznice). Pozabili pa smo na možnost zdravljenja z učinkovinami, ki imajo enako zgradbo kot naravni hormoni – t. i. bioidentične hormone. Ti so v zadnjem času dvignili veliko prahu tako v strokovnih kot laičnih krogih, saj naj bi bila njihova uporaba, milo rečeno, škodljiva in zato nedopustna. Ob vseh prepirih glede teh zdravil se redkokdo zaveda, da konvencionalna hormonska nadomestna terapija že zdaj vsebuje bioidentični estradiol. Težaven je torej samo progesteron pa še tega smo pred kratkim dobili v registrirani obliki in ga lahko predpisujemo v najrazličnejše namene. Uporaba bioidentičnih hormonov torej nikakor ni škodljiva in nedopustna, vendar le, če je pod ustreznim nadzorom. Še vedno pa je težko priznati, da je in mora biti hormonsko zdravljenje izrazito individualno, torej prilagojeno posamezniku. Nujno potrebno je spremljanje zdravljenja, tako klinično kot laboratorijsko. Določanje ravni hormonov v telesu je nujno potrebno tako pred uvedbo zdravljenja kot kasneje, ko se odločamo o morebitni spremembi odmerka zdravila.
V zadnjem času se tudi pri nas vse bolj uveljavlja testiranje hormonov v slini.
Hormoni, ki jih določimo v krvi, so večinoma (kar do 96 %) vezani na vezavne proteine in so kot taki neaktivni; aktivna je le prosta, nevezana oblika. V slini pa najdemo le proste hormone in z določitvijo te ravni lahko ugotovimo dejansko količino razpoložljivega hormona. Glede na to pa lahko ob upoštevanju klinične simptomatike prilagajamo zdravljenje. Če pacientka ob takšni terapiji upošteva še druga priporočila, ki jih ob takšnem zdravljenju mora dobiti (ustrezna prehrana, vadba, zmanjšanje stresne obremenitve), bo uspeh nedvomno sledil.
inspiracije