Pozitivne afirmacije

Podobno orodje v popularni psihologiji, kot vizualizacija, so tudi afirmacije. Odgovor je v obeh primerih povsem enak, afirmacije lahko delujejo, več verjetnosti pa je, da ne bodo delovale. Namreč če iščemo v afirmacijah bližnjice, postanemo povsem neracionalni, če pa uporabljamo afirmacije kot orodje za spreminjanje notranjega psihološkega stanja, pa nam lahko koristijo. Mogoče še to, kaj sploh so afirmacije. To so kratki pozitivno naravnani stavki o sebi, ki si jih posameznik določen čas ponavlja v mislih.

Na žalost velikokrat ljudje afirmacije uporabijo bolj kot bližnjice in tako pridemo do tipične slike naivnega posameznika, ki stoji pred ogledalom in si ponavlja »sem lep in pameten« ob tem pa se ne spremeni nič. Na drugi strani pa nekateri s prodajanjem bližnjic zaslužimo ogromno veliko denarja.

Najprej si poglejmo primer, zakaj afirmacije na tak način ne delujejo. Vsak lahko naredi naslednji poskus. Najdite nekoga, ki ne zna uporabljati računalnika. Nato pa naj se vsak dan eno uro sedi pred računalnikom in si ponavlja »znam uporabljati računalnik«. Po enem mesecu, naj oseba prižge računalnik ter preverite ali ga res zna uporabljati. Odgovor je seveda jasen.

Če pričakujemo, da bomo s ponavljanjem določenih stavkov, brez dejanj prišli do nekega nekih veščin, kompetenc ali podobno, se seveda motimo. 

Namreč s tem bi prekršili osnovni zakon delovanja, to je, da žanjemo tisto, kar sejemo. Rasejo in razvijajo se lahko samo tiste stvari, ki jim posvečamo dovolj pozornosti in energije, pa ne zgolj s ponavljanjem stavkov, temveč predvsem z delovanjem.

Dodana vrednost afirmacij se tako skriva povsem nekje drugje. Namreč vsak od nas ima neprestano nek notranji dialog. Redko kdo je sposoben ukrotiti svoj um tako daleč, da v notranjosti prevlada praznina miru in ljubezni. Sam sem še daleč od takega stanja, zato je seveda izjemno veliko notranjega dialoga. Seveda, ga skušam čim bolj krotiti.

Problem notranjega dialoga pa je ta, da je v večini primerov 90% negativno naravnan. Enkrat, ko začnemo opazovati misli, ki se nam porajajo same od sebe, ugotovimo, da je izjemno veliko takih z negativnim predznakom. Pozitivne misli in pozitivni dialog je dialog miru, ljubezni, povezovanja, ustvarjanja, na drugi strani pa je negativni dialog ravno obratno, to je dialog ločevanja, tekmovanja, kritiziranja, obsojanja ipd.

Najhuje pri vsem tem je, da se večina negativnega dialoga nanaša prav na nas same. Ko enkrat to ozavestimo, nas lahko postane kar groza. Ne znam tega, to mi pa res ne bo uspelo, kaj zopet počneš ipd. Na miselnem nivoju si počnemo enako, kot če bi se na fizičnem rezali ali poškodovali. Najhujše pa je, če človek dela proti sebi.

Afirmacije pa so lahko orodje, s katerim si pomagamo disciplinirati naš um.

Discipliniramo pa ga tako, da negativne misli počasi spreminjamo v pozitivne misli. Tako skušamo čim več notranjega dialoga ohranjati s pozitivnim predznakom. Več pozitivnih misli vodi do več pozitivnih dejanj, vse to pa do kakovostnejšega življenja.

Ko identificiramo določeno negativno misel oziroma notranji dialog, ki se ponavlja, ga je seveda dobro spremeniti. Spremenimo pa ga lahko tako, da vsakič, ko se porodi negativna misel, to podkrepimo s pozitivno mislijo. Tako počasi novo stanje postaja del nas, to novo stanje pa nam omogoča lažje delovanje. Veliko »self-help« gurujev se ukvarja z afirmacijami, nekje daleč najbolj domiselna in celostna pri tem pa se mi zdi Louise L. Hay, ki je napisala tudi veliko knjig na temo afirmacij. Knjiga tudi vsebuje primere informacij za določena negativna stanja.

Vzemimo sedaj prejšnji primer in si poglejmo, kako nam afirmacije pri učenju uporabe računalnika lahko pomagajo. Veliko ljudi, predvsem tistih, ki niso bili rojeni z računalnikom, imajo neke vrste »odpor« do uporabe računalnika. Kot smo ugotovili, ponavljanje afirmacije o tem, da kar naenkrat znam uporabljati računalnik, ne bodo delovale.

Kako pa si lahko pomagamo z afirmacijami? Posledica odpora do računalnika je seveda notranji dialog. Vsekakor, so računalniki nekaterim bližje in se ga hitreje naučijo, drugim manj. In tistim, ki računalnik ni blizu, imajo običajno tudi negativni dialog glede uporabe računalnika. Se pravi, če omenimo besedo računalnik, se na enkrat sproži negativni notranji dialog.

Jaz pa že ne znam uporabljati računalnika. Ne zopet računalnik. Računalniki so brez veze. In še bi lahko naštevali. Seveda ta negativni notranji dialog ne prispeva nič kaj pozitivnega k temu, da bi se naučili uporabljati računalnik. Tak negativen notranji dialog, nas pri vsem skupaj zgolj še bolj ovira. In zopet delamo proti sebi.

Torej z afirmacijami lahko spremenimo negativni notranji dialog v pozitivnega. Ko spremenimo notranji dialog, smo lahko veliko bolj odprti in dovzetni ter imamo pozitivni pristop do učenja uporabe računalnika. Seveda to pomeni, da bomo morali še vedno vložiti veliko energije in truda v učenje, v skladu z zakonom, da dobimo toliko, kolikor vlagamo, vendar nam bo pozitivni notranji dialog omogočil ravno to, da se bomo učenja sploh lotili in s pozitivnim pristopom tudi hitreje napredovali.

Poleg notranjega dialoga pa tudi besede sestavljajo naš notranji subjektivni zemljevid realnosti. Na primer ob besedi ljubezen se vsakemu od nas prebudijo povsem drugačne predstave in doživljanja. Seveda na podlagi naših preteklih izkušenj, prevzetih prepričanj ipd.

Kakor lahko z vizualizacijo spremenimo občutke ob slikovnih predstavah, lahko z afirmacijami spremenimo naše občutke ob besednih predstavah.

Če se v nas prebudijo izjemno negativni občutki ob določeni besedi, lahko ravno to spremenimo z afirmacijami. S tem, ko spremenimo občutke ob določeni besedi, pa se spremeni tudi naš odziv, s tem pa naša dejanja, kar pa vodi k drugačnim rezultatom.

Na koncu pa so afirmacije lahko tudi koristno orodje za discipliniranje uma. Ali ste se kdaj vprašali, kaj je namen molitve? Večina verstev pozna molitve, torej pozitivna besedila, ki jih ponavljamo. Namen molitve je seveda to, da discipliniramo um. Molitve niso prav nič drugega kot daljše afirmacije. S tem, ko nekaj ponavljamo, discipliniramo svoj um.

Discipliniranje uma pa nam omogoča, da se povežemo sami s seboj, napolnimo svojo notranjost z mirom in ljubeznijo. Na ta način se soočimo z negativnimi vzorci, mislimi in posledično dejanji. Zato je molitev izjemno pomembno orodje doseganja notranjega miru, sploh če znamo molitev uporabljati pozitivno. Tudi meditacija je poglobljena oblika molitve. Osnovno orodje meditacije je ravno to, da v začetnih stopnjah s ponavljanjem določenih stavkov prevzamemo kontrolo nad našim umom. Seveda pa tudi pri uporabi afirmacij velja enako pravilo, kot pri vseh ostalih orodij, kot je tudi uporaba računalnika. 

Moramo biti odprtega duha, da poskusimo različne stvari. Tiste stvari, ki za nas delujejo, je smiselno, da jih v življenju obdržimo, tiste, ki ne, jih zavržemo.

Ljudje smo različni in za nekoga nekaj deluje, za nekoga drugega pa pač druga orodja. Pomembno pa je predvsem to, da ne obsojamo, vendar ravno obratno, priporočamo, pomagamo in smo čim bolj konstruktivni.