Zanimivo vprašanje, kajne? Je popolnoma smiselno in tudi vedno več ljudi si ga postavlja.
Pred nekaj dnevi sem bila pri svojem frizerju, ki mi je povedal, da je najina skupna znanka pravkar rodila. Po nadaljnjem čveku pa me frizer (ki je tudi sicer moj prijatelj) vpraša: »Kaj pa ti, a bi ti imela otroka?« In prijetno sem bila presenečena nad vprašanjem, kajti večina ljudi te vpraša: »Kdaj boš pa kaj ti imela otroke?«, kot da je samoumevno, da jih moramo vsi imeti. Ste kdaj razmišljali o tem?
Torej, ne, ni samoumevno, da jih bodo vsi imeli, ker je to normalno ali ker se tako pač spodobi, ali da si jih vsi želijo, drugače je z njimi nekaj narobe. Torej, če nimate želje po otrocih v tem življenju, je z vami vse ok. Vaša okolica pa se bo odzvala tako, kot je vaše podzavestno prepričanje o tej vaši odločitvi – torej okolica vam bo zrcalila nazaj ali vaše dvome ali pa vašo jasnost in vas bodo pustili pri miru. Ja, to pomeni, da se okolica odziva na naše stanje energije oziroma vibracije, ki jo določajo naša prepričanja in definicije o življenju. Ampak to je že posebna tema
Še posebej »nevarno« je, če si želimo otroka zato, da bi »rešili« partnerski odnos ali ker smo osamljeni ali ker potrebujemo višji smisel življenja ali ker potrebujemo nekoga, ki nas bo imel brezpogojno rad ali da bo skrbel za nas na stara leta. Kajti otrok ne more prinesti sreče tja, kjer ne obstaja že brez njega – v takem primeru samo še poslabša in poglobi konflikte v nas samih in med partnerjema.
In še en zanimiv podatek: ali veste, koliko otrok bi imeli res 100% srečni ljudje? Nobenega. Zakaj? Ker so že srečni.
Odločitev za otroka naj bo tudi res VAŠA odločitev in ne pritisk okolice, partnerja ali staršev, ki si želijo vnuke, kajti doživljenjsko odgovornost svoje odločitve boste na koncu nosili vi. Imeti otroka je izredno velika in pomembna naloga in moramo se zavedati, da bodo naši otroci podedovali vse naše čustvene in družinske vzorce (kot smo jih mi od svojih staršev ali skrbnikov), če jih ne bomo predelali in rešili najprej mi. Zato mora, na primer, po stari kitajski biomedicini par, preden se poroči, najprej skozi serijo čustvenega, mentalnega, fizičnega in duhovnega čiščenja, preden sta partnerja dovolj zrela in res pripravljena za vstop v zakon in na otroke. Zelo pametno, kajne?
Tako, da imamo dvojno motivacijo delati na sebi – za nas in zato, da bomo otrokom predali naprej predvsem koristne vzorce, ki jih bodo podpirali na njihovi poti. Kajti družinski vzorci se na otroke prenašajo samodejno, ker so nam kot dihanje – niti zavedamo se ne, kakšni družinski »programi« nas vozijo skozi vsakdanjik, samo počutimo se nezadovoljni ali nesrečni. In če se mi počutimo nevredne, osamljene, nerazumljene, jezne, prestrašene in živimo v prepričanjih, kot so »vsi moški so isti«, »življenje ni potica«, »za preživetje je potrebno garati«, »nihče me ne mara«, »za vse sem sama«, jih bodo naši otroci nevede vsrkali kot spužva in ta prepričanja bodo potem tudi njim narekovala življenje, kot ga nam danes.
Če pa bomo mi čim prej razrešili te svoje vzorce, ki se nam ponavljajo kot rdeča nit, in bomo manj zafrustrirani in obremenjeni ter bolj radostni in mirni, bodo naši otroci to avtomatsko pobrali od nas – brez kakršnegakoli truda, ker je to tako ali tako naraven proces posnemanja. Kaj ni to super, da imamo takole dvojni učinek dela na sebi – mi smo bolj srečni, naše okoliščine se posledično spremenijo (ker smo se mi spremenili), hkrati pa zagotovimo dobre vzorce za naše zanamce? Če si želite trajno spremeniti svoje vzorce, se naročite na individualno Ananda seanso.
inspiracije