Globinskih motivacijskih gonil je več, najpomembnejši pa sta eneagramski model povezave naših nevronov in čustvena zrelost, v kombinaciji z delovanjem v kolektivni realnosti. Začnimo z eneagrami.
Kaj so eneagrami?
Eneagrami so več tisoč let star sistem definiranja osebnosti glede na primarna motivacijska gibala, ki so tako globoka in prepletena, da se zlepa ne spremenijo. Posamezni segmenti ozaveščanja in procesiranja podzavestnih energij pri tem načelno ne pomagajo, dokler ni dosežena stopnja energijskega očiščenja, ki nam dejansko dovoljuje zavestno delovanje. Poreklo eneagramov ni povsem jasno; verjetno izhaja iz Babilona in Mezopotamije, iz obdobja okoli 2.500 let pred našim štetjem. Eneagrame je v 14. in 15. stoletju na področju današnjega Afganistana in okolice zelo razvil islamski red sufijev, katerega pripadniki so si nadeli spokorniška oblačila iz volne (suf), k njim pa spadajo tudi beraški islamski duhovniki, imenovani derviši. Ti so bili znani po svojem 'vrtečem se' plesu, po katerem so si lahko prebadali telo, ne da bi se pokazala kapljica krvi. Načelo sufijev (ali sufistov) je med drugim bilo pomagati vsem ljudem, ne glede na vero.
Pri njih je znanje o eneagramih našel razvpiti duhovni učitelj Gurdjieff (1877–1949), ga prinesel na Zahod in ga pretvoril v pisno obliko, saj se je med sufiji prenašalo zgolj po ustnem izročilu. O eneagramih Gurdjieff piše v dveh svojih delih Beelzebub's Tales to His Grandson in Meetings with Remarkable Men. Drugi, ki je pripomogel k razširjanju znanja o eneagramih, je bil bolivijski psiholog Oscar Ichazo, ki je eneagrame imenoval eneagoni. Eden njegovih učencev je znanje o tem prinesel na univerzo Loyola v Chicagu, kjer so nekateri strokovnjaki, ki so ga začeli proučevati, menili, da je za interpretacijo nekaterih vedenjskih oblik tako pomembno, da bi bilo treba velik del psihologije napisati na novo. Kasneje najdemo ogromno avtorjev, ki so pisali o tem, eneagrame pa obravnavajo na različne načine – nekateri kot nekakšno astrologijo.
Otroci in eneagrami
V najrosnejšem otroštvu zaznava otrok realnost drugače kot odrasli. Okolico vidi v nekoliko plazmatični obliki, v kateri je vse povezano, del te okolice pa je tudi sam. Ne počuti se torej ločenega od okolja – podobno kot odrasli v globoki meditaciji, ko se občutek ločenosti od celote izbriše. Otrok se torej na neki način počuti del strukture celote in je že od samega začetka vajen, da »je del nečesa«. Ko pride v fazo, ko začenja razumeti besede, kot so jaz, moje, mene …, ki se navezujejo na ločenost, se začne sebe zavedati kot individualnega bitja, ločenega od celote, kar je za njegov nevrološki sistem šok. Eneagrami so na neki način nevrološko-energijska reakcija na ta šok!
Otrok na kognitivni ravni sicer še kaj prida ne deluje, vendar se v njem pojavi potreba po tem, da na nevrološko-energijski ravni najde pojasnilo za to, kaj se je zgodilo. Nevrološka reakcija na ta šok je, da se njegove živčne celice (nevroni) povežejo na enega od devetih klasičnih vzorcev – na enega od devetih eneagramov. Model, na katerega se v tej situaciji nevroni povežejo, je odvisen predvsem od izkušenj v otroka inkarnirane duše, trenutka rojstva ter od energijskih vplivov v času nosečnosti in otroštva do lingvistične faze razvoja. Glede na to, na katerega od devetih klasičnih modelov se nevroni povežejo, pride v trenutku povezave do 'rojstva' osnovnega motivacijskega modela, ki bo kasneje nezavedno motiviral razvijajočo se otrokovo osebnost za določene oblike vedenja, s katerimi na neki način njegov nevrološko-energijski sistem definira razlog, kaj se je v trenutku ločitve od celote zgodilo. Glede na to, da gre za izgubo občutka pripadnosti prvobitni strukturi, ki je obarvan z globinskim nelagodjem, je jasno, da je to nelagodje tudi v osnovi vseh devetih eneagramov, razlika je le v tem, kako ga otrokov sistem interpretira in kako se nanj odzove. Interpretacija in odziv sta sprva povsem nezavedna in energijska, kasneje pa se vpleteta v številne čustvene in mentalne procese. Pri vseh eneagramih gre za to, da poskuša otrok in kasneje odrasel človek globinsko neugodje, ki ga je prepoznal v enem od devetih eneagramskih modelov, izničiti s specifičnimi oblikami vedenja, skozi katera poskuša poiskati novo strukturo, v katero se bo na energijski ravni vključil. Problem pa je v tem, da išče občutek strukture zunaj sebe, usmerjenost na zunanji svet pa mu ne prinese trajne izpolnitve. Zato ostajajo pri večini ljudi eneagramsko odrejeni vedenjski vzorci prisotni vse življenje.
V nevrološkem šoku, ki je posledica izgube strukture in s tem občutka ločenosti, so korenine treh najpomembnejših kolektivnih strahov:
- strahu pred tem, da bomo zapuščeni;
- strahu, da nismo dovolj dobri;
- strahu pred tem, da se predamo toku življenja.
Prvi kolektivni strah izhaja neposredno iz izkušnje izgube strukture, druga dva pa si poskušajmo pojasniti skozi prvi eneagram.
Prvi eneagram
a) Interpretacija globinskega neugodja: občutek nepopolnosti.
b) Vedenjski model, s katerim poskuša tako interpretirano neugodje izničiti: perfekcionizem. Oseba se v življenju trudi delovati popolno, kar običajno pričakuje tudi od drugih. Razvije se v odgovorno, vestno, urejeno, kritično, strogo in nesproščeno osebo, ki je odličen organizator, zadane naloge vedno dokonča in vedno opazi napake ter vse, kar je narobe.
V pogojenem svetu se življenjska energija pretaka skozi polarnost. Otrok se torej poveže s poljem realnosti, ki ima pečat globinskega občutka nepopolnosti, zato privlači situacije, ki mu ta občutek potrjujejo, tako da največkrat ostane povezan s tem poljem vse življenje. Ampak ker po zakonu polarnosti ne more obstajati le en pol, v tej realnosti pa mu je neprijetno, se hkrati aktivira motivacija, da to stanje spremeni – aktivira se torej motivacija 'hočem biti popoln'; če bom popoln, se bom počutil dobro. Ta ga začne upravljati.
Ta nezavedna motivacija ga poskuša potegniti ven iz polja, v katerem ima občutek nepopolnosti in nelagodja. Življenjska energija se začne pretakati med tema dvema poloma. Oseba bo motivirana, da bi bila popolna, popolnost pa išče zunaj sebe (urejenost, perfekcionizem pri delu …). Tako pa seveda nikoli ne more priti do trajnega občutka popolnosti in izpolnitve, zato v osebi stalno ostaja občutek nepopolnosti, v katerem so korenine drugega kolektivnega strahu – strahu, da ni dovolj dobra. Skozi to gibanje med občutkom neugodja in akcijo, s katero oseba »nekaj naredi«, da se ne počuti neugodno, pa dobi občutek, da je treba v življenju vse stvari imeti pod kontrolo – v tem občutku pa so korenine tretjega kolektivnega strahu. Vedno znova, ko gre v akcijo, da bi se počutila popolno, z nekim dosežkom doseže začasno kratkotrajno zadovoljstvo, to pa se kaj hitro razblini in vrne se spoznanje, da v resnici ni popolna, kar jo spet in spet motivira k perfekcionističnim oblikam vedenja. Tako izgublja energijo in poglablja identifikacijo.
inspiracije