Strah. Ta nevidna sila, ki nas tako redno in uspešno omrtviči in onemogoči, da bi iz svojega življenja naredili kaj več, kot to kar imamo in kar smo. V glavi imamo nešteto vprašanj. Kaj, če mi ne uspe? Kaj, če se osmešim? Kaj, če mi ne bodo verjeli? Kaj, če ne znam dovolj? Kaj, če nisem dovolj dober? Kaj, če…? Vsa ta vprašanja, ki si jih vrtimo dan za dnem nas ne opogumljajo, ne kažejo zaupanje vase in ne v življenje na sploh. Zakaj bi nas potem takem življenje podprlo, če pa nimamo toliko vere vase, ne vanj, da bi si upali? Da bi se naučili postavljati drugačna vprašanja? Kaj pa, če mi uspe? Kaj pa, če me bodo ljudje podprli? Kaj pa, če bodo ljudje verjeli? Kaj pa, če znam dovolj. Ravno toliko, da začnem? Kaj pa, če sem ravno prav dober?
Strah ni strup, niti nas ne omrtviči, če ga razumemo.
Če ga razumemo, nam je v resnici lahko v veliko korist.
Ko se lotevamo novih projektov, novih stvari vstopamo v območje, ki nam ni poznano. Začnemo zavestno širiti svoje okvire. Včasih stopimo zavestno v nove okoliščine (menjava službe, nov partnerski odnos, opustitev nekega vedenja, ki nam ne koristi…), včasih pa nas življenje s kakšno situacijo preseneti in smo primorani novih podvigov. Takrat je čas, ko se naš način razumevanja in dojemanja širi, zato, da bi lahko videli več in posledično tudi izkusili več. S tem, ko vidimo več, ko imamo več izkušenj in znanja se lažje in bolj pogumno lotimo novih podvigov, se lažje odločamo in izbiramo bolj ustrezne poti zase. S tem, ko širimo svoje obzorje, širimo svoj nabor možnosti in rešitev za situacijo, ki je pred nami. To je čas, ko stopimo ven iz cone udobja v cono učenja. In življenje se zares začne tukaj. Ko prestopimo to mejo poznanega, da bi lahko videli in doživeli več, se aktivira strah. Mi sami in okolica, ki je neprestano v coni udobja, nas straši. Straši, ker ne razumemo, da je strah le stopnička na poti naprej. Trik. Kot bi nas življenje izzivalo in preverjalo ali si zares upamo, ali zares verjamemo. Kajti za nove stvari, za boljše stvari in posledično za boljše življenjske rezultate, pa naj bodo to odnosi, zadovoljstvo ali materialni svet potrebujemo več vere in poguma. Potrebujemo razvoj. Zadovoljen in srečen človek je lahko le nekdo, ki se razvija, ki širi svoja obzorja. V procesu, ko si upamo strah zamenjamo za pogum in vero, če to razumemo. Gre za trenje. Vsakič, ko se lotimo novih stvari se kreirata čustvena in kreativna napetost. Prva nas s pomočjo strahu, dvoma vleče nazaj v cono udobja. Druga pa nas s spomočjo vere, želje po drugačnih rezultatih spodbuja, da gremo naprej. Že, ko to dojamemo in vidimo je velik del tega procesa opravljen. Tako je strah le pokazatelj, da smo pred nečim novim, pred nečim boljšim, pred nečim kar nam bo dalo novega znanja, novih veščin, novega razumevanja, da si bomo lažje ustvarili življenje, kot si ga želimo. Če to razumemo je to trenje, ta neprijeten občutek v trebuhu v trenutku premagan. Tako se nam odpre nov svet. Svet kjer lahko na račun tega, da smo opustili določeno merico strahu razvijemo več poguma in vere vase. Najdemo zase nove poti in rešitve.
Človek je nezadovoljen samo zato, ker v razvoju obstane, ker ne upa prestopit mejo udobja. To nezadovoljstvo potem opravičujemo in povezujemo s slabim partnerjem, slabo službo, slabim finančnim stanjem. V resnici pa nas telo preko nezadovoljstva le opozarja, da je čas, da se kaj novega naučimo. Da del svoje omejenosti opustimo na račun neomejenosti.
inspiracije