Čustveni razvoj

V prvih mesecih življenja se novorojenček zaveda le dveh bazičnih skrajnosti – prijetno in neprijetno. Pri petih mesecih pa se že pojavijo primarne emocije, ki ta dva bazična občutka poglobijo - iz občutka prijetnosti pa se razvije veselje, razigranost …, iz občutka neprijetnosti pa jeza, strah, odpor … Razvoj teh primarnih čustvenih stanj je neodvisen od kulturnih dejavnikov in je enak tudi pri otrocih, ki so npr. gluhi ali slepi. Kasnejši čustveni razvoj spremljata učenje in
zorenje. Tip učenja, ki ključno vpliva na otrokov čustveni razvoj se začne šele v fazi otrokovega prilagajanja družbenim in kulturnim normam, ki so povezane z nadzorom nad čustvi. Od otrokove motivacije je odvisno, ali bo njegov čustveni svet prilagajanje okolju vzpodbujal ali se bodo pri tem pojavljali odpori ali brezvoljnost. Motivacija je namreč povezana z določeno stopnjo čustvene vzburjenosti, ki mora biti primerna – če je ta prešibka, je otrok apatičen, če pa je previsoka(evforija), ji sledi nagel padec. To vodi do določene blokade, zaradi katere otrok novih znanj ne osvoji. Hkrati pa učenje, da je treba v določenih situacijah čustva nadzirati (ne boj se, ne jezi se …) vodi v notranje napetosti in disfunkcijo na vseh ravneh.

Gonila motivacije

V grobem lahko govorimo o štirih glavnih oseh motivacije, a pod to površino se skrivajo tudi gonila motivacije, ki so precej bolj nezavedna, odvisna pa od trenutnega čustvenega razvoja, pogostokrat pa tudi od ekstremnih življenjskih situacij, v katerih se v nekem trenutku znajdemo iz takšnih in drugačnih razlogov.

Štiri glavne površinske osi motivacije so:

• Potreba: Gre za fiziološke in psihosocialne potrebe (po varnosti, ljubezni, pripadnosti, po spoštovanju, po samorealizaciji), kot tudi kognitivne in estetske potrebe. Ko se katera od teh potreb pojavi, v nas sproži stanje neravnovesja, ki ga spremljajo neprijetni občutki/čustva. Takšno stanje teži k izravnavi (nas motivira za to, da nekaj spremenimo), ko pa je potreba zadovoljena, to neprijetno stanje mine. V fiziološkem smislu potrebo ne povzroči le pomanjkanje, ampak tudi presežek »nečesa« v telesu/življenju. Pri nezadovoljenih fizioloških potrebah je lahko ogroženo celo preživetje, nezadovoljene psihosocialne potrebe pa vodijo v nezadovoljstvo s samim seboj in pomanjkanje volje do življenja;
• Želja: gre za usmerjenost na cilje, za katere menimo, da nam bodo prinesli čustveno ugodje (kaj me zanima, zabava);
• Dolžnost: v določeni meri kot dolžnost prepoznavamo stvari, ki sicer sodijo v domeno nagona/potrebe (skrb za družino …), del tovrstne motivacije pa izhaja iz programiranja uma (vzgoja, edukacijski sistem);
• Sposobnost: Ali zmorem? Nivo zaupanja v svoje sposobnosti ima za posledico to, da priložnosti iščeš, ali pa se jim izogibaš;

Realizacija kateregakoli elementa motivacije vodi v zadovoljstvo, čeprav je jasno tudi to, da nekateri segmenti teh elementov ustvarjajo psihološki pritisk. Pri športu gre recimo pri rednem izgubljanju final, izgubljanje proti določenim nasprotnikom … za to, da notranji dvom, strah povezuješ s finalom, določenim tekmecem (samopogojevanje).
Pri vsem skupaj pa je pomembno, kako občutiš sebe in okolje, oziroma stanje zavesti.

Iz omenjenih štirih osi izhaja, da so čustva spremljevalec motiviranega vedenja, niso pa vedno odločilna. Na poti do cilja lahko usodno spremenijo potek dogodkov - neuspeh te lahko demotivira tako, da od cilja celo odstopiš, kljub temu, da imaš sposobnosti za to, da ga dosežeš. Kadar pa na začetku dosegamo uspehe tudi v kritičnih trenutkih, pa postane cilj dosegljiv kljub manjši sposobnosti. Takšne stvari torej vplivajo na odločnost, ki je neločljiva spremljevalka motivacije.

Lahko bi rekli, da je motivacija načeloma povezana z usmerjenostjo v prihodnost in v veliki meri mentalna kategorija. Odločnost pa se nanaša na delovanje v sedanjem trenutku, na spontanost, količino energije v sistemu in njeno razporeditvijo. N odstopa od ciljev. Da lahko delujemo v sedanjem trenutku, mora biti namreč biti na voljo veliko energije v področju trebuha. A če preveč razmišljamo o svojih ciljih, podrobnostih o tem, kako jih bomo uresničili in morebitnimi strahovi in dvomi, povezani z njimi, porabljamo na mentalni ravni zelo veliko energije. Ker je na področju glave načeloma ni dovolj, sistem pošlje v predel glave »na pomoč« energijo iz področja trebuha. Ko pa jo potem rabimo za delovanje, se ta energija vrne iz področja glave v trebušni del, vendar programirana z natančnim načinom, kako nameravamo cilje uresničiti, dvomi in strahovi. Dvomi in strahovi nam sami po sebi jemljejo moč delovanja, zelo zanimiv pa je naš odziv na energijo, ki pride v področje trebuha programirana z natančnim načinom, kako bomo neko
stvar izpeljali. Dokler gre vse tako, kot smo si zamislili, je vse v redu. Čim pa se pojavijo okoliščine, katerih v svojem načrtovanju/programu nismo predvideli, pride do popolne demotivacije.