Za razliko od nizko vibracijskih polj, izkušamo v visoko vibracijskih stanja zavesti, za katera je značilen občutek izpolnjenosti, integriranosti, odprtosti za nove izkušnje, brez vnaprejšnjih predpostavk, miren in osredotočen um, delovanje v sedanjem trenutku in lahkotnost bivanja.
V posamezna polja realnosti nas običajno potegnejo avtoritete, v katere niti malo ne dvomimo.Prenašalci morfičnih polj na majhnega otroka so starši, saj predstavljajo zanj absolutno avtoriteto,kasneje pa to vlogo prevzamejo osebe, institucije, predstavniki institucij, mediji ..., ki jim zaupamo,iščemo pa jih nezavedno, saj ima večina zaradi globinske negotovosti občutek, da potrebujeusmerjanje od zunaj. Ko nas potegnejo v posamezno polje, začnemo živeti realnost tega polja. Čenam nekdo, ki ga imamo za avtoriteto reče, da težav v življenju ne bomo rešil, če ne rešimo karmičnih problemov svojih prednikov, bo temu res tako. Pri tem prihaja do neverjetnih in dramatičnih skrajnosti, saj je npr. znan primer, ko je razmeroma zdrav človek umrl kmalu potem, koso mu zdravniki po pomoti diagnosticirali smrtonosno bolezen.
Velik del procesa podrejanja posameznim poljem se dogaja povsem nezavedno, tako na ravni družine kot družbe, saj sta tako energijsko polje družine kot tudi družbe oziroma kulture, na nezavedni ravni vpeta v posameznikovo osebnost. Na ta način se tok življenja ujame v neke znane vzorce, dnevi postanejo drug drugemu podobni, v njih pa se nam ogajajo vnaprej določene stvari, ki ustrezajo možnim scenarijem polj, pod okriljem katerih delujemo. S tem, ko vsak dan počnemo približno enake stvari, pa seveda krepimo moč, ki jih imajo polja nad nami.
Polja realnosti, v katera se ujamemo, v nas kreirajo čustvene filtre, skozi katere zaznavamo svet. Številni avtorji ezoterične literature pravijo – spremeni način razmišljanja in spremenilo se ti bo življenje, zato je na mestu vprašanje, v kakšni meri lahko to dejansko naredimo, oziroma ali nas intelektualna aktivnost lahko popelje iz polj realnosti, v katerih izgubljamo energijo? Odgovor je ne!
Na osnovi čustvenih filtrov, skozi katere vidimo svet, namreč živimo življenje, kakršnega pač živimo. Kvaliteta naših življenj je odraz naše čustvene in ne intelektualne zrelosti, ti dve pa nista nujno na podobni stopnji razvoja. Dejstvo namreč je, da lahko intelektualno napredujemo doma, za mizo, ob kupu knjig. Torej ločeno od življenja. Čustveni razvoj pa se dogaja skozi interakcijo z ljudmi in dogodki v vsakdanjem življenju!
In kaj to pomeni?
To, da lahko na intelektualni ravni vemo o življenju sila veliko, živeli pa ga bomo v skladu s svojo čustveno razvitostjo/zrelostjo, ki jo diktirajo življenjske izkušnje!!! Ali povedano na drug način–nek duhovni učitelj ti lahko v glavo vbija, da partnerja zares ljubiš takrat, ko mu znaš brez odporov dopustiti, da gre, in na intelektualni ravni je to dejansko marsikomu jasno. Na čustveni pa večina počepne!!!
Fizično zdravje in to, kar se nam v življenju dogaja, sta v korelaciji s tem, kako lajf živimo, ne s tem, kako mislimo, da bi ga morali. In še enkrat - čustvena raven je tista, skozi katero svet res oživljamo, ne pa o njem recimo razpravljamo. Šele potem, ko svet zaznamo čustveno, se vklopi mentalni del, razum, vprašanje pa je, če mu čustva pustijo »do besede«. Če mu ne, pravimo, da se človek odzove na nek dražljaj čustveno oziroma reaktivno. Takšni odzivi so si po intenzivnosti zelo različni; lahko gre recimo za afekt, odziv, ki se pojavi v trenutku, energijski naboj, ki ga vsebuje, pa
se skozi burno reakcijo, za katero je značilna popolna miselna in spoznavna blokada, tudi zelo hitro sprosti. Druga skrajnost pa so manj intenzivni čustveni procesi, običajno povezani z žalostjo, potrtostjo in podobnimi destruktivnimi čustvenimi stanji, ki lahko trajajo zelo dolgo. Vse takšne reakcije pa se manifestirajo tako navzven kot navznoter. Navzven skozi jok, jecljanje, povišani ton glasu, zardevanje, tresavico …, navznoter pa skozi izločanje različnih stresnih hormonov in nevropeptidov, ki poglabljajo odzivna čustvena stanja. Ker so naše čustvene reakcije pogostokrat
zelo ekstremne, je razumljivo, da se proti njim borimo vsak na svoj način, ki je precej pogojen s temperamentom.
Prevladujejo predvsem štirje obrambni mehanizmi, s katerimi skušamo prikriti naše čustveno stanje:
- odrinjanje v nezavedno (navidezna racionalna kontrola problema, pogosto povezana s pojmom kompenzacije – ker sem v eni stvari zanič, jo pred samim seboj skrijem in zato, da nahranim ranjeni ego, postanem zelo dober v nečem drugem); sem sodijo tudi beg v delo,beg v spanje ali v virtualni svet različnih internetnih forumov, na katerih se predstavljamo in delujemo kot oseba, kakršna bi si želeli biti;
- čustvenih težav ne skušamo reševati, ampak si jih skušamo razumsko razlagati, problem tega pristopa pa je ta, da se običajno v praksi naše vedenje spremeni zelo malo ali nič;
- svojih »pomankljivosti« ne skušamo odpraviti, pač pa pozornost preusmerim drugam s tem, da opažamo stvari, ki nas mučijo, kot napako pri drugih in o tem zelo radi razpravljamo (projekcija);
- umik sanjarjenje ali v duhovnost, v katerem upamo, da se bodo problemi rešili sami od sebe oziroma upamo, da se bodo rešili skozi pomoč angelov, vnebovzetih mojstrih ipd
inspiracije