Večino časa živimo v strahu, bojimo se bolečine, ki bi nam jo lahko povzročil nek dogodek, ki se ga bojimo. Bojimo se, kaj če izgubim službo, kaj če zbolim, kaj če izgubim ljubljeno osebo, kaj če… Osredotočeni smo na “kaj če”, na prihodnost, na nekaj za kar ne vemo zagotovo, da se bo sploh zgodilo. In življenje gre tako, ne da bi se sploh zavedali, mimo nas. Ne privoščimo si užitka, ki ga daje ta trenutek. Na primer, zjutraj, ko spijem čaj ali kavo se zavestno učim zaznati ta trenutek, učim fokusirat svoje misli, občutke, telo na to kar počnem sedaj. Da občutim obliko in materijo te skodelice, da občutim toploto, ki jo oddaja tekočina v njej, da občutim podlago na kateri sedim, da zaznam svoje telo, gibe in ne nazadnje, da se zavem svojega dihanja, da zavestno utišam svoje misli, umirim svoje srce in telo, da zares vidim človek, ki je ob meni… Vse to je trening in to hudčevo težak trening. Zakaj? Šele, ko to začnem početi se zavem, kako zelo smo se navadili živeti, v svojih mislih. Bolj običajno je, da ko kuhaš kavo, misliš na to kako jo bo prijetno spiti in potem, ko jo piješ na to kaj vse te čaka danes in tako se vedno prikrajšaš za užitek.
Pot ven iz strahu in posledično bolečine je, da se najprej zavestno začnemo učiti živeti (v tem trenutku), da se vsakič, ko se zalotimo, da smo v mislih čisto drugje, osredotočimo na to, kar se nam zares dogaja sedaj. Ni lahko, a je mogoče in predstavlja neverjetno svobodo.
Le na tak način bomo to norost in vladavino strahu izkoreninili iz sebe. Moč strahu dajemo prav s tem, da se ne zavemo in ne živimo tega trenutka. Tako je ves strah odraz naše domišljije. Bojimo se nečesa, kar se morda lahko zgodi. In bolj, kot se bojimo večja je verjetnost, da pridemo tja. Mi smo projektor in naše življenje je tisto, kar sami projeciramo. Gre za projekcijo naših misli in tistega kar čutimo. Bolj, kot nas je strah bolj projeciramo takšne situacije, ki naš strah “upravičijo”. Pa ne zato, ker smo jasnovidni. Ampak zato, da bi se naučili, da je to le NAŠA resničnost vse dokler ne prepoznamo, da gre za našo projekcijo. Za našo izbiro. Da je moč, kako bomo živeli, od vedno v nas samih.
inspiracije