V aprilskem prispevku sem govoril o morfičnih poljih – poljih realnosti, ki se »nam dogajajo«. Tokrat si poglejmo, kakšna so značilnosti nizko vibracijskih morfičnih polj – to so polja realnosti, v katerih v končni fazi izkušamo energijski deficit, ne glede na to, da nam kratkoročno pogostokrat dajejo občutek varnosti in moči.
Zanje so značilne naslednje postavke:
Občutek neizpolnjenosti:
Ta občutek generira želje;. da bi ga zapolnili, si želimo nekaj ali nekoga. Mislimo, da se bomo počutili izpolnjene, če si kupimo novo obleko, mobitel …, vendar se po začetnem zanosu občutek neizpolnjenosti vrne, ne glede na to, ali smo si določeno stvar kupili zato, ker nam je bila všeč ali zato, da bi naredili vtis na druge. Ali pa - poiščemo si npr. partnerja, ker mislimo, da se bomo ob njem počutili boljše. A ko zaljubljenost mine, se vrne občutek neizpolnjenosti, ki nas sili, da ga zapolnimo z nečim drugim.
Sila veliko duhovnih učenj govori o tem, naj se željam odpovemo. A to ni enostavno in na mentalni ravni preprosto ni izvedljivo, brez dodatnih notranjih konfliktov, saj si bomo različnih stvari še vedno želeli, drugi del nas pa nam ne bo dovolil, da si jih izpolnimo. Vsaka takšna »prepoved« ni nič drugega, kot novo morfično polje, ki nam zaradi generiranja notranjega konflikta jemlje energijo. Rešitev torej ni v tem, da si želje prepovemo, ampak da se lotimo vzrokov, zaradi katerih do njih prihaja. Vzrok pa je ta, da različne traume, destruktivna čustva »shranjena« v naši podzavesti, kot tudi velik del naučenih stvari, v nas ustvarja notranjo napetost. Vsako pravilo torej, ki »določa« kako se moramo v neki situaciji vesti, ustvarja notranjo napetost in s tem konflikt. Ker je takšnih napetosti in konfliktov v nas ogromno, se v telesu ne počutimo več dobro, zato pozornosti/zavestnosti nimamo v njem, pač pa jo usmerjamo navzven. Dokler pa je naša pozornost/zavestnost izven telesa, na objektih pogojene realnosti, bo občutek neizpolnjenosti prisoten in bo spontano generiral nove in nove želje. V zavestnosti, usmerjeni navzven je tudi odgovor na to, zakaj nam vsaka izpolnjena želja prinaša le kratkotrajno zadovoljstvo. Seveda zato, ker zavestnosti ni v nas, ampak zunaj nas; v nas preprosto »ni nikogar«, ki bi znal ob izpolnjeni želji uživati.
Vezanost:
Zaradi pozornosti, usmerjene navzven, se vežemo za ljudi, predmete, ideje, čustva … Vezanost je pravzaprav potreba po dajanju pozornosti nekemu objektu/subjektu, ki izhaja iz navade, daje pa nam določen občutek varnosti in določeno stopnjo ugodja. Zato vztrajamo v slabih čustvenih vezah, službah, ki nam ne prinašajo zadovoljstva … V številnih primerih se odraža na dva diametralno različna načina; kot privrženost (osebi, ideji, podjetju …) in hkrati kot odpor, ki izhaja iz zakonitosti identifikacij (privržen sem eni politični opciji, zato čutim odpor do drugih). Ko torej govorimo o vezanosti, govorimo tudi o predsodkih, kot tudi o vseh pričakovanjih in sklepih, ki izhajajo iz strukture ega.
Na pogojeni ravni ni nič večno. Več energije smo v neko vezanost (na osebo, idejo …) vložili, močnejša je in več energije smo pripravljeni vložiti, da jo branimo/ohranimo. Večja pa bo tudi bolečina, ko tistega oziroma tisto, na kar smo bili vezani, izgubimo. Prepričanja, na katera smo vezani, so del našega ega in sila veliko energije smo pripravljeni vložiti v to, da jih ubranimo, pa četudi nam je včasih celo jasno, da so napačna. Ego je pač pogostokrat strukturiran tako, da preprosto mora imeti prav.
Z odraščanjem se vežemo na sila veliko materialnih stvari, ki vplivajo na to, ali se bomo počutili ugodno ali neugodno. Potrošniška družba sčasoma večini vsili svoje kriterije, med katerimi imajo vidno vlogo tisti, ki se nanašajo na to, kakšni moramo biti videti in kaj vse moramo imeti, da veljamo za adekvatnega člana družbe.
Destruktivna čustva:
Ob primarni usmerjenosti na pojavni svet, ki je ekonomsko nestabilen, hkrati pa poln zahtev in kriterijev, ki jih moramo izpolnjevati, se težko izognemo čustvenim stanjem, kot so prestrašenost, tesnoba, jeza ... Problem je predvsem v tem, da z njimi ne znamo upravljati, ampak se skušamo proti njim boriti, ob tem pa izgubljamo ogromno energije.
V družbenih ureditvah, v katerih prevladujejo nizko vibracijska polja, imajo ljudje sila veliko psihičnih problemov, katerih skupni imenovalec je občutek, da je za vsak dosežek potreben trud, napornost bivanja, dezintegriranost in begav um. Seveda pa nizko vibracijske niso le diktatorske in druge družbene ureditve, ki temeljijo na neenakosti, recimo kastna ureditev v Indiji, v kateri te cenijo predvsem po tem, kateri kasti pripadaš. Zelo podobno je tudi v večini družbenih ureditvah, ki so na papirju demokratične. Demokracija sicer sama po sebi pomeni vladavino ljudstva, vendar pa državljani pogostokrat nimajo omembe vrednega nadzora oziroma vpliva na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast, ki jim nalaga vedno več zakonov in drugih pravil, katerih se morajo držati.
V obdobju globalizacije, v katerem smo, pa je živ celo trend, da dejanske oblasti v številnih državah nimajo niti politiki. Mednarodne korporacije namreč zavzemajo trge (pre)zadolženih držav, ki jim zaradi dolgov prodajo vse več resursov in se jim na različne načine podrejajo, kar vodi celo v izgubo nacionalnih identitet. V medijih prevladujejo novice, ki vzbujajo strah in ogroženost (potencialne vojne, stavke, recesija, porast kriminala …). S tem se fokus ljudi zožuje na željo po golem preživetju. Ljudje postanejo dezintegrirani, zato se v državah/družbah krepi kolektivna zavest žrtve, ki jim daje občutek, da je za stanje, v katerem so, kriv nekdo drug (sistem, recesija, šef v službi …). Zato popolnoma izgubijo občutek osebne odgovornosti za stvari, ki se jim dogajajo in so prepričani, da v svojih življenjih ne morejo ničesar bistvenega spremeniti. Striktno se držijo pravil, ki jim jih je takšna družba oziroma država vsilila, saj imajo občutek, da sicer ne bi mogli preživeti. V takšnih družbah razvoj individualnih kvalitet posameznikov ni prioriteten. Edukacijski sistem jih oblikuje tako, da so čim bolj prilagojeni nastalim razmeram.
inspiracije