Dandanes poznamo drugačne metode za osvobajanje iz okoliščin, v katerih se znajdemo. Uporabo telesa in orožja so v naši družbi nadomestile besede in sredstva, kot so pravni postopki … Od česa nas lahko torej capoeira osvobaja danes? Čeprav živimo v navidez svobodni družbi, smo na neki ravni še vedno ujetniki lastnih zlatih kletk, v katere smo se zaprli. Kletke lastnih idej, predstav, čustev, ustaljenih načinov doživljanja sebe, sveta, okoliščin, v katerih se znajdemo, potrebe po varnosti …
Naša prepričanja so meje, ki si jih postavljamo, ki so nam jih postavili: Kdo sem? Kako lahko preživim? Kako lahko zaslužim denar? Kakšno delo moram opravljati? Kakšno varnost moram imeti? Sem spadajo tudi omejitve na osebnostni ravni: Kakšno vlogo naj igram? Kakšne so moje telesne sposobnosti? Kako se moram obnašati, oblačiti, razmišljati? Omejeni smo z nešteto predpostavkami, določili, pravili, ki uokvirjajo naša življenja, ki jih nikoli ne postavimo pod vprašaj in tako nezavedno omejujejo naša življenja.
Tudi naša čustva so tista, ki nam na neki način pogojujejo življenje, še zlasti če jim damo tako moč, da ona upravljajo nas, in se ne zavedamo, da smo v resnici mi tisti, ki lahko imamo nadzor nad njimi.
Vadba nas pripelje do zavedanja, da so čustva zgolj oblika energije in da je njihova narava, da so v gibanju. Beseda e-motion to dobro predstavlja (energy in motion). Čustva sama po sebi niso ne dobra ne slaba – naše reakcije pri tem, ko se pojavi določeno čustvo, so lahko bolj ali manj ustrezne. Nekatera čustva si dovolimo in so dobrodošla, za druga bi raje videli, da jih ne bi bilo. Čustva so lahko naša moč ali naš kriptonit. Če čustvom zgolj dovolimo, da so, kar pomeni, da jih ne poskušamo zatreti, potlačiti, in če jih zgolj začutimo, jim tako omogočimo, da izzvenijo ali da se preobrazijo.
Tu velja pregovor, da po vsakem dežju posije sonce. Kadar se jih bojimo ali si jih ne priznamo, se jim na neki način upiramo in povzročimo, da ostanejo fiksirana v določeni obliki. Gre za sprejemanje realnosti in tega, kar je. Naše nesprejemanje, upor ali jeza na določeno situacijo vedno povzročijo le notranji nemir, še zlasti pri situacijah, ki se jih ne da spremeniti. Sprejetje nam na neki način omogoča, da se premaknemo naprej. In sprejetje ni isto kot predaja. Če se predamo, naredimo to v zavesti, da smo nemočni, da smo žrtve. Če sprejmemo, se odločimo, da se nehamo boriti, ne ker smo nemočni, ampak za to, ker smo se tako odločili.
inspiracije