KO ŽIVLJENJE POSTANE (SAMO) HRANA

MOTNJE HRANJENJA ali

KO ŽIVLJENJE POSTANE SAMO HRANA

* zakaj jeste, ko niste lačni ?

* katera sila vas odpelje k hladilniku ?

* zakaj ne jeste, ko ste sestradani ?

* zakaj se tehtate 2-5-krat na dan ?

* zakaj se kljub optimalni teži ne počutite dobro in zadovoljno ?

* kaj si želite izbruhati ?

* česa v življenju ne sprejemate ?

* zakaj vam niha razpoloženje ?

* zakaj ste do sebe (pre) zahtevni ?

* zakaj se ne sprejamate takšne kot ste ?

* zakaj se vam zdi, da ste edini s problemi

* zakaj bi najraje vse pustili in odšli v lažno cono udobja ?

* kaj tolažite s hrano ?

* katere misli odženete s hrano ?

* zakaj menite, da boste privlačnejše, če boste izgubile kilograme ?

* česa vas je strah ?

* zakaj mislite, da boste ljubljeni, če bo vaša postava bližje lepotnemu idealu ?

Večino teh vprašanj  zastavljam ljudem, s katerimi prihajamo v stik in potrebujejo nasvet, predvsem takrat, ko ozavestijo, da problem prerašča zmožnost njihovega obvladovanja, najsi gre v tem primeru za posameznike, ki imajo motnjo hranjenja ali pa njihove starše in ožje družinske člane.  Največkrat potrebujejo pojasnitev situacije, v kateri se znajdejo, odgovore na vprašanja zakaj se jim nasploh nekaj dogaja. Itočasno iščejo rešitev, kako prekiniti začaran krog vedenja, ki vodi v odvisnot od hrane.  Pomembno je poudariti, da so motnje hranjenja ozdravljive in da je potrebno nemudoma poiskati strokovno pomoč, ki je organizirana v socialno zdravstvenem sistemu, istočasno pa je nujna tudi psihiatrična obravnava in svetovanje o načinu, kako nasplošno pristopiti k iskanju nujne pomoči. Včasih že napotitev v ustrezno institucijo za posameznika lahko pomeni zelo koristno informacijo, ki vzbuja upanje, da je pomoč dosegljiva. Ozdravljivost ne pomeni izginotja simptomov,  temveč tudi zadovoljivo psihosocialno funkcioniranje v družinskem in širšem smislu (v šoli, službi, med vrstniki in prijatelji). Predvsem pomeni občutek zadovoljstva s svojim življenjem.

Pot je dolgotrajna in zahteva popolno predanost in zaupanje v zdravniško strokovnost, ki je ob pravi obravnavi in zgodnjem odkrivanju, tudi zelo uspešna.

KAJ JE MOTNJA HRANJENJA ? Je izraz globoke duševne in čustvene stiske in vznemirjenosti ob sprejemanju samega sebe. Izraža se z bruhanjem, prenajedanjem, stradanjem, zlorabljanjem odvajal in diuretikov, prekomerno telesno vadbo, pretirano zdravo prehrano, tehtanjem zaužite hrane in še bi lahko naštevala. Če na kratko povzamem, so motnje hranjenja v katerikoli obliki globoko trpljenje, ki skozi hranjenje ali odklanjanje izražajo in osvobajajo notranja, boleča in neprepoznavna čustva. Osebe z motnjami se doživljajo kot grde, neuspešne in nesposobne. Niso zadovoljne s seboj, se ne spoštujejo, niso samozavestne in imajo o sebi naspošno zelo slabo mnenje.

ZAKAJ MOTNJE HRANJENJA ? Trendi iz zahoda vsi nezadržno prihajajo tudi v prostor Evrope in se posledično z njimi srečujemo tudi v Sloveniji.  Danes tovrstne motnje predstavljajo pomemben del v duševnem zdravju, saj motnje hranjenja uvrščamo med duševne motnje. Obolelost se pojavlja v 2 do 12 odstotkov žensk med 15. in 35. letom starosti. Način življenja, s katerim se srečujemo v razvitem svetu, prinaša nove bolezni in zasvojenosti s tem pa posledično nove izzive družini in vzgoji. Motnje hranjenja in prekomerna telesna teža sta v našem prostoru še dokaj prikrit pojem, v smislu prepoznavanja in razumevanja tovrstnih odklonov do hrane, ki so s strani stroke, opredeljene kot resna duševna bolezen in zasvojenost.

Kot omenjeno, tudi v Sloveniji motnje hranjenja vrtoglavo naraščajo in so prisotne kot anoreksija, bulimija ali kompulzivno prenajedanje, njihova starostna meja obolevanja pa se spušča vse niže. Zaključek, ki ga lahko potegnemo iz navedenih dejstev je, da je prehranjevanje modernega sveta in način življenja, ki ga živimo, čustveno zapleten in že dolgo ne služi več samo svojemu prvotnemu namenu, to je preživetju.

Hrana že dolgo ni več samo hrana !!! Skozi prehranjevanje se odraža naš popačen odnos do narave, sveta in življenja, vsi naši psihični odkloni, ki jih mnogo ljudi ne zmore več reševati na (bolj) zdrav način.

Zakaj o tem govoriti ?

Motnje hranjenja so bolezni, ki so zelo prisotne v našem okolju,

bolniki nemo živijo med nami, globoko trpijo, mi pa njihovega krika na pomoč ne slišimo, ne (pre)poznamo, niti ne opazimo !

Na podlagi izkušenj in pogovorov s starši in osebami, ki so razvile motnjo hranjenja v podobnih oz. enakih okoliščinah, postaja očitno, da so bolezni motenj hranjenja v našem prostoru že prisotne v vseh svojih možnih oblikah in jakostih. Jasno je, da so ljudje, ki se s to boleznijo ne srečajo v domačem okolju,  o njej popolnoma nepoučeni ali pa površno mislijo, da je to samo stanje, ki pritiče dekletom znotraj modne industrije, nekje daleč v Združenih državah. Večina se o težavi v lastni družini, sramuje odprtega pogovora in priznanja, kar še dodatno zavira razumevanje bolezni in iskanja pomoči. Temu lahko pripisujemo tudi zaprto slovensko mentaliteto, ki svoje težave skriva med domačimi stenami, namesto, da bi problem in reševanje le-tega, poiskali pri strokovnjakih in ljudeh, ki so se s podobno težavo že srečali in bi vsekakor lahko nudili strokovno oporo. Zmotno je namreč prepričanje, da se v obilici hrane, ki se nam danes ponuja v razvitem svetu, to nikakor ne more dogajati, kajti bolezen se razvija ravno v družbi, ki ne čuti pomanjkanja v materialnih dobrinah. Odklanjanje hrane ali pretirano prenajedanje in vsi nenormalni odkloni od zdravega odnosa do hrane, se kažejo kot sredstvo, s katerim posameznik sporoča svojo čustveno stisko, hkrati pa tudi nemoč pri reševanju notranje bolečine. Kot odrasli vemo, da so stiske in bolečine sestavni del življenja in zorenja, nenazadnje pa tudi odraščanja in da je težko najti zmerno sredino, po kateri plujemo v zdravo prihodnost. Vendar se zelo rado zgodi, da sem na omenjena sredina zaradi različnih okoliščin, predvsem pa zaradi vedno večjih pritiskov družbe, izmakne iz kontrolnega območja. Otroci, mladi in labilni posamezniki, se s tem spopadajo precej težje.

Kot najbolj pereč problem bi navedla, da je med najstniki in mlajšimi odraslimi, skrb za lastno telo in sprejemljiv izgled, poudarjeno kot neizmerno pozitivno in sprejemljivo. K temu dejstvu dodajamo tudi pritisk medijev in modne industrije, ki še vedno poudarja pretirano suhost, kot družbeno sprejemljivo obliko izražanja sebe.

ZA STARŠE IN SVOJCE: Opazujte svoje otroke in svoje najstnike, veliko se pogovarjajte z njimi in ob kakršnemkoli sumu na motnje hranjenja in spremenjeno psihično stanje, reagirajte ! Ne čakajte, da se bo problem rešil sam ali bo sčasoma izplahnel, ker v veliki večini ne bo !

Bolezen je težko ozdravljiva in dolgotrajna. Spoznavali boste bolezen, vašega otroka ali sebe. Bolezen vas bo spremenila, ker spoznate, da so v vašem življenju tudi pomembnejše stvari kot je pehanje za materialnim. Obnovili boste svoje starševske dolžnosti in ponovno vzpostavili zaupanje s svojim otrokom. Vendar poiščite strokovno pomoč. Ne upajte, da boste problem rešili doma, vsekakor pa ne z grožnjami ali kaznimi, ki bi po vašem zatrli otroško ali mladostniško muhavost. Tu je problem globji, mnogo bolj globok kot samo odraščanje in z njim povezane težave, tu resnično gre za bolezen, h kateri je potreben strokoven pristop zdravljenja.

RESNIČNA ZGODBA MAME:  »pišem vam, ker sem skoraj izgubila življenje lastnega sina. Najina zgodba je dokaj enostavna in razumljiva z vidika razvoja bolezni. Sin je v svojem otroštvu vedno bil na strani prehranjenega otroka. V zgodnji puberteti, se je na očitke vrstnikov in težav, ki smo jih preživljali znotraj družine (ločitev), odločil za hujšanje. Sprva je zgledalo, kot da je vse v redu, dokler niso stvari zelo hitro ušle nadzoru njemu in posledično tudi nama, staršema. Sin je v treh mesecih shujšal 30 kg, preko dneva pojedel na male koščke narezano jabolko in se zaradi tega boril s slabo vestjo. Vsak obrok je bil boj, vsak pogovor se je na koncu vrnil na začetek. Počasi se je umikal v svoj svet, postajal bolj tih in zaprt. Več časa je začel preživljati sam, v svoji sobi, ni se več družil s prijatelji in ni želel preveč komunicirati. Postajal je pravi strokovnjak na področju nizkokaloričnih jedil. Ko sem se mu čudila od kod vse to znanje, me je potolažil, da jih je našel slučajno na internetu, med mnogimi nasveti za zdravo hujšanje in podobno. Omejevanje hrane je postala njegova največja okupacija, edina tema o kateri sem se z njim lahko pogovarjala, je bila hrana. Na internetu je prebiral samo spletne strani z vsebino o hujšanju, kalorijah, izgorevanju mašob in kaloričnosti živil. Zatrjeval je, da jé dovolj in da se dobro počuti.

Sin, kljub obljubam, ni bil dovolj močan, da bi prekinil začaran krog in nikakor ni verjel, da se s hujšanjem lahko privede na rob preživetja. Zelo hitro sem ugotovila, da problema ne bomo zmogli rešiti sami, ker o bolezni niti nismo bili dobro poučeni, niti se nismo z njo znali spopadati. K sreči se je pri nas vse odvilo ekstremno hitro in opaženo, da smo lahko takoj začeli iskati ustrezno pomoč.«

Ob motnjah, ki se skrivajo in njihov obstoj traja dlje časa, bolezen lahko pusti resne zdravstvene posledice, kot so diabetes, odpoved ledvic, spremenjena kostna gostota ipd. Ker so bolezni prisotne v obdobju odraščanja, so posledice še toliko bolj nevarne (izguba mesečne periode pri dekletih, razvoj rasti in ustavljen razvoj).

Bolezen je do staršev in svojcev kruta ! Oboleli najstniki in obolele osebe ne vidijo vašega trpljenja, zato se o bolezni dobro podučite, ker jo boste lažje razumeli ! Razumevanje vam bo odgnalo občutke krivde in neskončnih zakajev, ker se dogaja prav vam. Le tako boste v koristno pomoč.

Verjemite, da se bolezen, kot vsako drugo, da premagati. Na svoji poti sem jih slišala in srečala veliko. Več možnosti za uspeh pa imamo, če bolezen hitro prepoznamo, jo dovolj razumemo in jo čimprej začnemo zdraviti !!!

Zakaj pozabljamo na našo kulturo prehranjevanja ? Na našo staro domačo hrano dedkov in babic, s katero znamo danes postreči bolj turistom, kot našim otrokom. To so naše korenine in recepti, ki so se ohranili do danes in so vsekakor naša tradicija. Vendar so jih zamenjale knjige o hitrih dietah, o hujšanju, o vegetarijanstvu in veganstvu in še bi lahko naštevala.

Lažje in bolje je preprečevati kot zdraviti, čeprav je zaskrbljujoče dejstvo, da časa za kuhanje v vsakodnevnem tempu skoraj nimamo več.

V razmislek podajam dejstvo, da imajo Francozi, ki so razvili eno najvišjih kultur prehranjevanja, bistveno manj problemov, bolezni in odvisnoti povezanih s prehranjevanjem. Znanost, kljub svojemu napredku, najbrž ne bo odkrila čudežnega zdravila, ki bi odpravilo debelost ali druge motnje prehranjevanja, ki ogrožajo naše družine, zato je naloga vsakega posameznika ali starša, da z veliko mero odgovornosti, danes pristopa k hrani in njej povezanimi težavami.