Večina meni, da za vsako njihovo težavo obstaja nek vzrok, ki ga je moč poiskati, težavo pa potem rešiti skozi nevtralizacijo tistega, kar prepozna kot vzrok problema. To bi morda do neke mere obrodil sadove, če ne bi bili vsi del iste zavesti, če ves čas ne bi vplivali drug na drugega in če naša življenja ne bi bila večdimenzionalna. A glede na to, da živimo hkrati v več dimenzijah, zavedamo pa se bolj ali manj le materialne, je razumljivo, da so številni naši poskusi razumevanja in pojasnjevanja določenih situacij in reakcij zgolj zgodbe. Glavni razlogi za to, da so stvari, ki jih prepoznavamo kot vzroke naših življenjskih težav zgolj iluzije, so torej naslednji:
1. Pomembnost in kvaliteto posameznih dogodkov presoja naš ego, na osnovi svojih konceptov, prepričanj, zablod in občutkov.
Na ta način pa seveda objektivne vrednosti neke situacije ne more oceniti, ampak jo običajno presoja na osnovi načina, na katerega jo izkuša (prijetno – neprijetno, ugodno – neugodno …). Osnovna težava, ki vpliva na objektivnost takšnih presoj je že dejstvo, da smo sposobni iz nabora informacij, ki so nam na razpolago, zavestno obdelati le zanemarljivo majhen del; od cca 400 milijard bitov informacij, ki jih vsako sekundo na takšen ali drugačen način s svojim sistemom prestrežemo, smo se jih sposobni zavedati le okoli 2000. To, katere informacije bomo »izbrali«, pa odrejajo občutki, ki jih v posameznih situacijah doživljamo. Nezavedno namreč usmerjajo našo pozornost na tiste informacije, za katere izkustveno ocenimo, da so pomembne, možgani pa jih potem obdelajo in ovrednotijo na način, ki naj bi nas vodil v znane in varne vode. Ko govorimo o izkustveni ocenitvi informacij, pa je samo po sebi jasno, da so v to zajete le tiste, ki smo jih sposobni zaznati (čutno, subliminarno, intuitivno), zreducirane na obseg, ki ga dopuščajo naša prepričanja in znanje. Ko namreč neko informacijo zaznamo, moramo imeti v sebi določen mentalni vzorec, da jo sploh lahko prepoznamo. V delu Južne Amerike, kjer so prostrani pragozdovi, še vedno živijo plemena, ki nimajo praktično nobenih stikov s civilizacijo. Ko je skupina antropologov vzpostavila stik z enim od takšnih plemen, so nekaterim članom prikazovali video, na katerem je bil prizor praznega okenskega okvira, ki se je vrtel okoli svoje osi. V začetku ga domorodci sploh niso bili sposobni videti na adekvaten način; rekli so, da vidijo le premikajoče se črte. Temu je bilo tako zaradi dejstva, da so živeli v okolju, kjer ni bilo nobenih kvadratov in v svojem mentalnem sklopu preprosto niso imeli znanja o obstoju tovrstnih objektov, na osnovi katerih bi vrteči se okenski okvir lahko prepoznali oziroma videli na adekvaten način. Številne zaznave torej »prezremo« ali ustrezno ne prepoznamo zato, ker nimamo znanja, da bi jih integrirali v svoj mentalni sklop. Tisto, kar pri poskusu interpretacije neke situacije dejansko naredimo je le to, da jo, skupaj s svojimi reakcijami nanjo, umestimo v nek koncept naših prepričanj in znanj, ki so a priori pomanjkljiva.
2. Matrica, ki jo tvori eter s svojimi polji realnosti, funkcionira tako, da so dogodki, ki se nam dogajajo, fizična projekcija nefizičnega energijskega vpliva naših čustev in prepričanj (jeza, sovraštvo, dvom, strah, ljubezen, sočutje, razumevanje …).
V večino življenjskih situacij, ki jih doživljamo, pa so vpleteni tudi drugi ljudje. Tudi oni projecirajo realnost glede na sklop energije, ki jih »določa« in tako za nas kot zanje velja, da je na to, da so se v nekem trenutku skupaj z nami znašli v neki situaciji, vplivalo tisoče odločitev in okoliščin iz različnih življenjskih obdobij in dimenzij. Enako velja tudi za način, na katerega smo se mi in ostali vpleteni, v neki situaciji odzvali. Če se malce ozremo v preteklost, zlahka opazimo, da si določene situacije takrat, ko jih opazujemo iz neke časovne oddaljenosti, pogostokrat razlagamo povsem drugače kot takrat, ko so se zgodile. To je prisotno vedno, kadar smo jih sposobni videti v širšem kontekstu, v katerem je včasih evidentno, da se je neka neprijetna stvar preprosto morala zgoditi, da so ji lahko sledile konstruktivne spremembe. Marsikdo recimo kljub temu, da se zaveda, da je njegova partnerska veza slaba, njeno prekinitev doživi kot osebno katastrofo, a ko si najde novega, primernejšega partnerja, mu je jasno, da je do prekinitve stare veze moralo priti, da se je lahko formirala nova. Pravzaprav lahko najdemo pojasnilo za to v teoriji kaosa, ki je le navidezen, saj v ozadju z njim upravljajo fraktali. Verjetno imajo določene fraktalne vzorce tudi naša življenja in so fraktali tisto, kar včasih imenujemo usoda, vendar pa je to področje, ki ostaja umu večine skrito. Fraktalni vzorci določenih življenjskih poti verjetno vplivajo tudi na to, da številni ljudje stvari iz časovne oddaljenosti ne vidijo na drugačen, ampak na enak način. Gre za ljudi z zelo globokimi identifikacijami, čustvenimi ranami …, skozi katere si tolmačijo posamezne življenjske dogodke in jih pogostokrat leta in leta vidijo na enak, omejen način, obarvan z močno osebnostno noto.
3. Ko prepoznamo nekaj kot vzrok za posamezen dogodek, običajno ne gre za vzrok, ampak zgolj za povod.
Vzemimo za primer situacijo, v kateri gresta dva človeka ponoči skozi gozd, ob poti pa nekaj močno zašumi. Eden se bo ustrašil, sploh pa ni nujno, da se bo drugi tudi; pa vendarle je šlo za isti dogodek. Šum je bil torej povod, da se je eden od obeh ustrašil, vzrok pa je v strukturi njegove osebnosti in ne v samem šumu. Sama struktura osebnosti pa je zelo prepletena in posamezne blokade so največkrat del večjih arhetipskih polj, s katerimi smo identificirani. Poleg tega pa do številnih čustvenih blokad pride v obdobju formiranja čustvene identitete, ko otrok še nima ustreznega kognitivnega zavedanja, tako da v takšnih primerih niti ni kaj ozaveščati. Energijske blokade druga drugo pogostokrat podpirajo, tako da prinaša dobre rezultate bolj ali manj le ozaveščanje in podoživljanje večjih traum iz aktualnega življenja, kar pa se vseh ostalih primerov tiče, pa daje veliko boljše rezultate sistematično procesiranje ujetih čustvenih energij, sistematično usmerjanje na sedanji trenutek in ustrezno energijsko delo.
inspiracije