Morfična polja so polja možnih kvantnih realnosti – lahko so zelo enostavna, lahko pa so kompleksnejša, kar pomeni, da so sestavljena iz niza enostavnih polj. Ko so manifestirana v pojavnem svetu in ko smo zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov pod njihovim vplivom, usmerjajo naše vedenje in razmišljanje, vplivajo pa tudi na telesno biologijo. Temu pojavu, v katerem izgubimo občutek razlike med tistim, kar smo in poljem, ki usmerja naše vedenje, pravimo identifikacija. Sprememba vedenja in razmišljanja je povezana s »pravili« posameznega morfičnega polja, ki so lahko zelo enostavna ali pa kompleksna. V vsakem primeru pa posamezno morfično polje, s katerim smo identificirani, dopušča razmišljanje, vedenje in izkušanje le tistih realnosti, ki so v naboru njegovih možnih scenarijev.
Za to, da se posamezno polje realnosti manifestira v pojavnem 3D svetu, potrebuje energijo; energijo pa dobi od ljudi. Zato so vedno močnejša, nas pa posledično energijsko izčrpavajo, pa čeprav imamo pogostokrat lažni vtis, da nam dajejo moč; a o tem, kot tudi o načinih, na katere se povežemo s posameznimi morfičnimi polji, ki potem z nami upravljajo, nekoliko kasneje. Najpomembnejše je, da vemo, da začnemo tisti hip, ko vstopimo v katerega od morfičnih polj, doživljati realnost tega polja ki je determinirana.
Enostavna morfična polja so pogostokrat zelo radikalna. Z nami lahko upravljajo tako izrazito, da včasih popolnoma izgubimo nadzor nad sabo. Takšna radikalna polja so seveda lahko tudi del kompleksnih morfičnih polj, veliko pogosteje pa se v kompleksnih morfičnih poljih pojavljajo posamezna polarno nasprotna stališča, ki niso nič drugega kot mogoče kvantne realnosti, koncipirane na način, da ustrezajo realnosti kompleksnega morfičnega polja. Lahko bi jim rekli tudi zorni koti – gre torej za različne poglede na določeno situacijo, vendar v okviru determiniranega scenarija, ki ga dopušča pripadajoče kompleksno morfično polje. Ti zorni koti nam dajejo občutek, da bolj ali manj sami odločamo o tem, kako bomo v neki situaciji ravnali, tako da se praviloma sploh ne zavedamo, da so naše potencialne odločitve omejene z okviri realnosti, ki jih dopušča posamezno morfično polje.
Enostavna morfična polja
Najenostavnejši sta primarni polji ugodja in neugodja. Ko ima recimo majhen otrok zadovoljene vse osnovne potrebe (da je sit, da mu je toplo …), je v polju ugodja, ki vpliva na njegovo vedenje in seveda se vede drugače kot takrat, ko katera od njegovih osnovnih potreb ni zadovoljena (jok, jeza).
Primer radikalnega enostavnega morfičnega polja je recimo močno čustvo. Ko nas npr. nekaj zelo razjezi, se pogostokrat zgodi, da z nami upravlja jeza v takšni meri, da nismo sposobni prav nobene samokontrole. Pri tem gre torej za identifikacijo z nekim ekstremnim čustvenim stanjem.
Ostala polja, ki se manifestirajo skozi ekstremna čustvena stanja pri odraslih, ne veljajo nujno za enostavna. Razlika je v kompleksnosti vzrokov, zaradi katerih se manifestirajo – to pravzaprav pomeni, da so le del kompleksnejšega polja. Do intenzivne jeze lahko pride zaradi razmeroma nedolžnih vzrokov – mudi se nam recimo na sestanek, pa ne najdemo parkirnega mesta. V primeru takšne jeze govorimo o enostavnem morfičnem polju, ki običajno ne traja dolgo – njegova energija se zlasti takrat, kadar jo izrazimo navzven, razmeroma hitro sprosti.
Kadar pa izhaja jeza iz kompleksnega polja realnosti, pa lahko traja zelo dolgo in ima več obrazov. Večina se trudi, da kaže v javnosti neko določeno podobo, ki se najpogosteje bistveno razlikuje od resnične samopodobe. Če recimo skuša Janez v javnost plasirati podobo samozavestnega človeka, Bojan pa ga bodisi verbalno bodisi situacijsko razkrinka, bo Janezova reakcija seveda jeza, ki jo bo na Bojana projeciral skozi sovraštvo, škodoželjnost in druga podobna stanja, ki lahko trajajo zelo dolgo.
Nekaterih radikalnih čustvenih stanj se težje osvobodimo, zlasti takrat, ko gre za kombinacijo identifikacije s kompleksnim poljem in energije takšnega tipa, ki sama po sebi težje izzveni. Ob izgubi nekoga ali nečesa, kar nam je v življenju veliko pomenilo, smo lahko zelo dolgo in globoko žalostni. Dolgotrajna žalost vpliva na našo percepcijo in svet okoli sebe vidimo pesimistično. Žalost je energija razmeroma pasivnega tipa, zato lahko takšno stanje traja zelo dolgo, sploh takrat, ko je v ozadju kompleksno polje, ki vsebuje določena prepričanja, zaradi katerih izgube nikakor ne moremo preboleti.
Med enostavna morfična polja sodijo tudi razna druga stališča ali prepričanja – skoznje vidimo neko situacijo le na način, ki ustreza našemu prepričanju, povezanim z določeno situacijo, osebo ali predmetom.
Primer prepričanja, ki se nanaša na obleko: Če si recimo prepričan, da ljudje, ki kaj dajo nase nosijo majice z znakom Lacostovega krokodila, bo takšna majica dejansko pripomogla k tvojemu dobremu počutju oziroma se boš počutil slabše, če boš oblečen v majico kakšne druge blagovne znamke.
Klasičen primer enostavnih morfičnih polj, ki izrazito vplivata na telesno biologijo, sta npr. polji, ki ju v medicini poznamo pod placebo in nocebo. Pri placebu gre za navidezno zdravilo brez aktivnih substanc, ki ga v obliki tablet, injekcije … dobi bolnik, v trdni veri, da je dobil pravo zdravilo. Posledično pričakuje izboljšanje zdravstvenega stanja, do katerega potem dejansko pride. Nocebo pa je učinek/polje, pri katerem se bolniku zaradi strahu pred neželenimi učinki zdravila, slabega odnosa do terapije ipd., bolezenski simptomi okrepijo.
Tudi številna druga enostavna morfična polja imajo lahko precej večji vpliv na naše zdravje, kot si običajno mislimo in lahko izničijo ali okrepijo nekatere druge faktorje, ki vplivajo na zdravje. Na popolnoma enakih načelih kot placebo in nocebo delujejo na našo telesno biologijo npr. tudi polja, ki se nanašajo na naš odnos do nekaterih vrst hrane.
Obilo živalskih maščob, ocvrta hrana, alkohol v večjih količinah …, so dejavniki, ki imajo na naše zdravje dejansko slab vpliv. Ta vpliv lahko določeno morfično polje okrepi, kakšno drugo pa skorajda popolnoma izniči. Če smo prepričani, da nam bo takšna hrana škodovala, imamo občutke krivde ob sladkarijah, ki jih občasno zaužijemo ipd., pridemo pod vpliv morfičnega polja, ki »poskrbi«, da nam tudi dejansko škoduje.
Po drugi strani je v Franciji tovrstno prehranjevanje del francoske tradicije in je zelo razširjeno. Francozi pojedo veliko svinjine, ocvrte hrane, sirov, ki vsebujejo precej maščob, sladic, popijejo rezmeroma veliko vina, skratka, njihovi prehrani bi težko rekli, da je zdrava. Vendar pa je prehrana pomemben del njihovega polja kulture in radi rečejo, da živijo zato, da dobro jedo; hrani se dobesedno predajajo. Identificirani so torej z gurmanstvom kot takim, o hrani pa ne razmišljajo kot o nečem, kar bi jim lahko škodovalo, ampak kot o gurmanskih specialitetah, zato ni pri njih število bolezni ožilja in drugih bolezni, povezanih z nezdravo prehrano, prav nič večje, kot v večini držav, v katerih se ljudje prehranjujejo na precej bolj zdrav način. Tu gre torej za enostavno morfično polje, ki je del kompleksnejšega morfičnega polja.
Že pri enostavnih morfičnih poljih je moč opaziti, da so za nekatera značilna stanja zadovoljstva, sreče, kreativnosti ipd.; pravimo jim visokovibracijska polja. Dajejo nam občutek izpolnjenosti in energije. Tista, ki vsebujejo čustvena stanja, kot so žalost, strah, jeza, sovraštvo, pohlep, apatija … pa so nizkovibracijska polja.
So destruktivna in za svoj obstoj potrebujejo energijo, ki jim jo dajemo mi. Vsebujejo realnosti, ki nam jih vsilijo kot način življenja, s tem pa nam jemljejo kreativnost in moč zavestne manifestacije. Tega se pogostokrat ne zavedamo in imamo občutek, da smo v takšnih poljih kreativni, vendar pa je ta kreativnost omejena le na scenarije, ki jih dopušča posamezno polje, s katerimsmo identificirani. Kompleksna morfična polja običajno vsebujejo tako visokovibracijsko, kot tudi nizkovibracijsko komponento, ki pa prevladuje. Vzrok za to leži v
dejstvu, da imajo značilnost nizkovibracijskega polja praktično vsa pravila, ki dušijo našo individualnost; takšnih pravil pa se učimo in se jih moramo držati že od ranega otroštva.
inspiracije