Zamislimo si naslednji scenarij. V vaš dom ste sprejeli pasjega mladička. Vse vas je očaral in vsi do zadnjega člana družine ste zaljubljeni vanj. Zavedate se odgovornosti, ki jo prinaša lastništvo psa in v skladu z njegovimi sposobnostmi ga začnete učiti veščin, ki vam bodo omogočile skladno sobivanje. Psička navajate na povodec in čistočo. To je za začetek dovolj.
Ko ga peljete na sprehod je to videti nekako takole. Kuža skače levo in desno, vleče naprej in nazaj. Zagleda nekaj zanimiviga in steče tja. Če je objekt dlje od dolžine povodca se prekucne, ko se povodec napne. Če je objekt bliže, se slej ko prej zgodi, da ga povodec cuka in vleče naprej. Vi ga namreč vztrajno, seveda nežno in ljubeče poskušate obdržati ob levi nogi. Zgodi se, da se kuža česa ustraši in tedaj se bo sam stisnil k vam, se vam morda zapletel med noge, ali celo obstal. Ker ni nevarnosti, ga pomirite, in še vedno potrpežljivo vodite na svojo levo stran. Nato lovi metulja. Zdaj že vemo kajne, potegne naprej in ugotovi, da ne bo šlo, privezan je na vas, zdirja na desno, tik pred vami, nežno ga peljete nazaj, seveda ves čas ali vsake toliko izgovorite tisto besedo (poleg). Kakšen dan je kuža zelo navihan, kak dan pa neverjetno umirjen. Počasi se nauči, da je ob vas varen, pa tudi da, vsaj ko je na povodcu, ne more stran od vas. Ali bo ves čas vlekel, ali hodil ob levi nogi, je odvisno predvsem od vas, njegov karakter pa bo zgolj zahteval več ali manj potrpežljivosti in spretnosti pri razumevanju pasjega prijatelja.
Kaj ima vzgoja psa opraviti s čuječnostjo? Kinologi bodo potrdili morebitno povezanost, mi pa zamenjajmo akterje v zgodbi. Kuža je naš um. Njegov vzgojitelj in lastnik pa smo mi. Um je zelo zaposlen, zanima ga prihodnost, morda analiza preteklosti, zanima ga kako si priskrbeti užitke in kako se izogniti bolečini, če zreduciramo misli na ta dva glavna namena. Seveda je koristen, a misli so zelo hitre in brzijo skozi našo glavo, se včasih zapletajo same vase in pogosto nas odpeljejo iz doživljanja trenutka v katerem smo. Ok tu primerjava s kužkom ne zdrži, on živi trenutek in je srečen. Kaj pa mi? Res vrnemo svoje misli na njihovo mesto, ali nas imajo one privezane na povodcu in nas odnesejo s seboj, ko dirjajo od enega metulja k drugemu? Jih zaznamo preden se nam zapletejo med noge in izgubimo tla pod seboj? Sploh opazimo, da smo na povodcu?
Tu vstopi čuječnost, neobsojajoče zavedanje dogajanja izven in znotraj nas v tem trenutku. Naš vodnik, naše sidro je lahko opazovanje dihanja. In ko nas misli, naš navihan kuža potegnejo za povodec, se spomnimo, da smo mi vodnik, da ta trenutek lupimo krompir in da slišimo dežne kaplje na strehi, da iz pečice prav prijetno diši in da otrok igra kitaro. Zaznamo, da so ramena malce napeta in jih sprostimo in da je naše dihanje naš resnično dober prijatelj. Hvaležni smo. Lahko bi rekli, da smo srečni ta trenutek. Tedaj kuža potegne za povodec, oprostite, misli nas zapeljejo, že razmišljamo o kreditu, plača se je znižala, banka pa zahteva svoje, prikradejo se strah in negotovost... Ops, kdo je tu vodnik? Vrnemo se k dihanju, opazujemo ga, še vedno lupimo krompir in še vedno diši iz pečice. Da tudi otrok je še pri kitari. Opazujemo dihanje, umirjamo se. Kuža je ob levi nogi. Spomnili smo se, da nas je sosed pred mesecem prosil, da bo rabil pomoč pri nekem delu, plačano pomoč. Kuža, pardon misli so že na preži, da skočijo, a jih nežno pobožamo in lupimo krompir. Prijetno hladen je. Mmmm pecivo bo skoraj pečeno.
inspiracije