Fizični svet, energije in snovi, iz katerih je sestavljen, ter splošne zakonitosti, ki v njem veljajo, proučujejo klasična fizika, biologija, kemija in podobne vede. Vendar pa je jasno, da sta ustroja tako človeka kot vesolja precej bolj zapletena in povezana, kot je na prvi pogled videti, prav tako nam tovrstne vede ne dajejo niti odgovorov, povezanih s smislom bivanja, ki presega golo preživetje.
O smislu življenja, različnih ravneh vesolja in bivanja, ki presegajo materialni svet, govorijo številne religije, ki se bolj ali manj strinjajo, da se življenje človeka ne začne z rojstvom v fizični svet in ne konča s smrtjo. Govorijo o nesmrtni človekovi biti (duša) in ravneh, v katerih duše prebivajo po zaključku inkarnacije v fizični svet (npr. pekel, vice, nebesa), vendar pa so religiozna učenja, obremenjena s kulturnimi in teritorialnimi značilnostmi področja, od koder izhajajo, med seboj zelo različna, praviloma pa vlogo boga postavljajo zunaj človeka, tako da že od nekdaj niso zadovoljevala posameznikov, ki so se zavedali tako povezanosti z vesoljem kot svoje aktivne vloge v njem.
Zato se je v želji, da bi razvili večdimenzijsko zavestnost in si pojasnili zakonitosti bivanja v drugih dimenzijah, v filozofskih vodah razvila metafizika, ki poskuša skozi svojo večplastnost ponuditi odgovore na vprašanja, ki se nanašajo na ozadje tistega, čemur v materialni realnosti pravimo vesolje, človek ali življenje.
Je panoga, ki se ves čas razvija. Medtem ko so na razvoj metafizike na začetku zelo vplivale nekatere religije in religijske filozofije, pa se danes razvija predvsem v sodelovanju z nekaterimi povsem znanstvenimi panogami, kot so kvantna fizika, astronomija in astrofizika pa tudi psihologija, biologija in epigenetika.
Tako kot materialni svet ima svoje zakonitosti tudi metafizika.
1. Zakon metafizike: Stvarstvo izhaja iz zavesti
Ko govorimo o stvarstvu, se težko ognemo pojmu boga. Ateisti sicer menijo, da bog kot tak ne obstaja, večina religij in filozofij, ki izhajajo iz dualizma, pa ga od stvarstva ločuje. V metafiziki pa je bog zavest, ki prežema stvarstvo; vsak del stvarstva, od žive do t. i. mrtve narave, je prežet s kozmično zavestjo in je hkrati njen del. Povsem mogoče je, da so boga kot prvobitno zavest, ki prežema vse ustvarjeno, v izvorni obliki obravnavale tudi nekatere religije. Takšne indice najdemo tudi v krščanstvu, kjer pravijo, da nas je Bog ustvaril po lastni podobi, kar seveda povsem drži; tako kot je sam po sebi pravzaprav zavest, je zavestnost dodelil tudi nam.
V metafiziki izhaja vse ustvarjeno iz t. i. praznine, stanja popolne uravnoteženosti zavestnosti in energije, v kateri ni nobenih oblik – zavestnost iz praznine kreira oblike, v katere se uteleša energija.
Tak koncept podpira tudi kvantna fizika, ki meni, da ta kombinacija zavesti in energije tvori nekakšno matrico (akaša, eter), v kateri so shranjene vse informacije iz vseh časov. V tej matrici obstajata preteklost in prihodnost kot čisti potencial, v njej so vse možnosti, ki se jih lahko domislimo, in tudi tiste, ki si jih ne moremo. Od vseh teh potencialnih možnosti se manifestira tista, na katero je usmerjeno dovolj zavestnosti, pri vsem skupaj pa ima ključno vlogo opazovalec, ki ves čas vpliva na dogodke v manifestiranem vesolju.
Nekateri kvantni fiziki celo menijo, da ti dogodki/kreacije ne obstajajo le kot potencial, ampak da se prav vse možnosti dogajajo istočasno, v različnih paralelnih vesoljih. Kar zadeva kreiranje materialnih svetov, obravnavata David Thomson in Jim Bourassa, ustanovitelja Quantum Aether Dynamics inštituta (QADI – Illinois), materijo kot subatomski vrtinec (vorteks) z določeno trajnostjo in silo, ki nastane iz vibrirajoče matrice, ko zavestnost iz energije formira rotirajočo maso z določenimi mehanskimi in elektromagnetnimi lastnostmi. Mehanske lastnosti izhajajo iz kroženja elektronov okoli jeder in dajejo materiji maso, ki je pravzaprav inercija, ki jo kreira vorteks. Vorteks je torej srž vsake usmerjene sile oziroma materije – vorteksi so npr. tudi čakre, vsebujejo jih ne le materija, ampak tudi polja realnosti, koncepti, poznamo pa tudi pojem osebni vorteks, kar ustreza izrazu individualni duh.
Pogoj za to, da do posameznega dogodka ali manifestacije subjekta/objekta v materialnem svetu pride, je torej dovolj usmerjene zavestnosti, ki mu da življenje; ko določeni potencial opazujemo in vrednotimo, ta oživi. Ali povedano z drugimi besedami – ničesar si ne moremo izmisliti sami, saj so vse možnosti v tej matrici že predvidene. Vadim Zeland, ruski avtor poljudne literature o poljih realnosti (Transurfing realnosti), primerja stvarstvo kot takšno, vključno z vso preteklostjo, prihodnostjo in potenciali, s filmskim arhivom, v katerem obstajajo vse vsebine filmov v sedanjem času, ko pa enega od teh filmov izberemo, ga gledamo v kontekstu potekanja časa. S svojim pogojenim umom si to kar težko predstavljamo, saj smo navajeni, da ima vsaka stvar svoj začetek in konec. Ta Zelandova primerjava je sila uporabna za to, da razumemo, kaj in zakaj se nam dogaja, tako v kontekstu osebne rasti kot pri terapevtskem delu, kajti:
- Če s svojim življenjem nisi zadovoljen in verjameš, da je vzrok za to slaba karma, bo res tako.
- Če znaš delovati v sedanjem trenutku, postane karma zgolj nepomemben koncept.
- Če ima terapevt fokus na klientu kot fizični osebi, s svojo pozornostjo na njem potrjuje tisto, kar klient je (človek s težavami). Če mu želi pomagati do spremembe, mora imeti fokus v coni, kjer je sprememba mogoča, to pa je praznina oziroma energijski svet.
- Če ti nekdo, ki se predstavlja za jasnovidnega in ga imaš za dovolj veliko avtoriteto, reče, da imaš določeno težavo zaradi nekega problema v prejšnjem življenju, ti pa mu verjameš, s tem na neki način fiksiraš svojo preteklost in jasnovidnež ti načelno lahko pomaga težavo rešiti npr. tako, da te po principu regresije vrne v trenutek, ko naj bi se vzrok problema zgodil, in ti pomaga sprostiti zastalo energijo. Najbolj zanimivo pa je to, da bi bila v primeru, če bi šel k več različnim jasnovidcem, velika verjetnost, da bi se njihova videnja močno razlikovala. Morda ne bi bilo resnično prav nobeno, a ponovno – tisti hip, ko kateremu od tovrstnih videnj trdno verjameš, fiksiraš preteklost. Ta dejansko postane takšna, kot jo je opisal videc, njene problematične dele pa lahko potem rešuješ po pravilih, na kakršne sproščamo zastalo energijo – z regresijo in drugimi sorodnimi metodami vračanja v preteklost. Videc mora sicer v klientu približno zadeti tip zastale energije, sprošča pa jo potem lahko prek katerekoli 'zgodbe', ki podoben tip energije vsebuje, ne glede na to, ali je resnično del klientove preteklosti ali ne.
Vse informacije o manifestiranem in potencialnem stvarstvu so ves čas v nas in okoli nas. Res pa je, da se jih v glavnem ne zavedamo. Pogoj za dejansko vzpostavitev stika z informacijami zunaj polja znanega je ustrezno usmerjanje fokusa, ki ne sme biti usmerjen na katerikoli fizični subjekt ali objekt, ampak na prazen prostor. Ta način usmerjanja fokusa pripelje do novih oziroma še nemanifestiranih idej, pojavov jasnovidnosti ipd., medtem ko s fokusom na fizično realnost s svojo pozornostjo zgolj potrjujemo tisto, kar v njej vidimo, popolnoma jasno pa je, da recimo optimist in pesimist vidita isto stvar drugače, tako da s svojim opazovanjem optimist potrjuje njen pozitivni, pesimist pa njen negativni pol.
Kadar smo fokusirani na materialni svet, vzpostavijo prek čutnih zaznav stik z njim možgani, ki pa prek nevronske mreže prepuščajo predvsem nam že znane informacije, ki se nanašajo na fizično realnost. Ko se torej poglobimo v reševanje nekega problema, stopimo v kontakt z nam znanimi polji realnosti, v katerih so potrebne informacije.
A včasih informacij, potrebnih za rešitev problema, v nam znanih poljih ni, zato se moramo povezati z drugimi informacijskimi strukturami kozmosa. Takrat naše zaznave niso omejene na čute, ampak v veliki meri na omrežje meridianov, zato bodo ostali načini pridobivanja informacij opisani v točki 4. Zakon metafizike – energijski meridiani.
Se nadaljuje ...
inspiracije