Odrasli velikokrat ne pomislimo, da tudi otroci doživljajo velik stres, tesnobo, strahove in negativna čustva, o katerih ne pripovedujejo (ker ne vedo, kako, ne želijo ali morda sploh ne vedo, kaj se z njimi dogaja). Odrasli predvsem potisnemo to dejstvo nekam v ozadje in se z njim ne ukvarjamo. Po domače povedano, ne prisluhnemo svojemu otroku. Vse to otroku prinaša velike (čustvene) posledice, ki se seveda pokažejo kasneje v življenju.
Tesnobo lahko povzroči več stvari: selitev, novo okolje in ljudje, nov začetek šolskega leta, prihajajoči testi v šoli ali večje stvari, kot so ločitev staršev, različni pritiski, ki jih izvajajo starši, učitelji, prenatrpan urnik … Nacionalni inštitut za mentalno zdravje iz Amerike poroča, da okoli 25 odstotkov otrok med 13. in 18. letom starosti v neki točki izkusi občutke tesnobe. Zaradi dolgotrajne izpostavljenosti tesnobi jih šest odstotkov že ima čustvene motnje.
Ta podatek seveda velja za ZDA, vendar glede na življenjski slog, okolje, v katerem smo, in vrednote, ki jih kot družba postavljamo na vrh, nismo daleč od tega.
Trebušno dihanje kot prva pomoč
Najpomembneje je torej, da starši slišimo svojega otroka in mu ponudimo učinkovita orodja za upravljanje stresa. Če pogledamo v prihodnost in vidimo, da bodo naši otroci nekoč odrasli, je nujno, da smo PRISOTNI.
Naučimo ga trebušnega dihanja, ki ga bo lahko uporabil vedno, ko se bo počutil slabo, tesnobno ali pod pritiskom. Ko obtičimo v negativnih čustvih, tudi naše dihanje postane ozko, kratko in dihamo ter napenjamo samo zgornji del telesa. Posledica so glavoboli, utrujenost, izčrpanost, krči in napetost v mišicah. Pomembno je, da dihamo s trebušno prepono, globoko in odločno. Telo in možgani tako dobijo kisik, ki ga potrebujejo za uravnovešeno delovanje.
Kako veste, ali dihate s trebušno prepono ali ne? Svojo roko dajte na trebuh in normalno dihajte. Če se trebuh ob vdihu in izdihu le malo premika, dihate samo z zgornjim delom telesa. Ob trebušnem dihanju se trebuh napne kot majhen balonček (ob vdihu) in izpusti ob izdihu. S tem preprostim testom lahko zavestno začnete trebušno dihati. Položite roko na trebuh in zavestno vdihnite vanj in seveda počasi izdihnite. Enako lahko testirate tudi svojega otroka (kako diha) in ga naučite trebušnega dihanja: najprej na njegov trebuh položite svojo roko in mu dajte navodila za vdih in izdih, kasneje bo sam položil svojo roko na trebuh in dihal.
Z učenjem trebušnega dihanja se bo otrok naučil pomiriti sebe in svoje srce v času stresne situacije (pred testom, pred nastopom, pred šolo itd). Tudi študije pravijo, da globoko dihanje pomaga pri tesnobi in deluje protidepresivno.
Kako začeti?
Otroci vedno sledijo odraslim. Naučite najprej sebe in to delite z njim. Skupaj dihajte:
- položite svojo roko na otrokov prsni koš in drugo na trebuh. Recite mu, naj si predstavlja, kako se z vdihi skozi nos v trebuhu napihuje balon. Nato naj s svojo roko potipa narasli trebuh.
- Zdaj recite svojemu otroku, naj izdihne skozi usta in ob tem izpusti zvok haaaa.
- Vdih naj traja približno tri sekunde in izdih šest sekund. Za starejše otroke in z vajo lahko čas podaljšate.
- Vajo dihanja ponavljajte do točke, ko je otrok sproščen, in vajo poskusite ponoviti trikrat na dan.
- Ponavljajte toliko časa, da sproščanje postane vaša in njegova rutina.
Zapomnite si, najpomembnejši namen učenja dihanja je, da otroka (in sebe) naučite sprostitve, še zlasti v stresnih, težkih situacijah. In pomnite tudi, da so otroci zelo različni: stresna situacija za nekoga je lahko preprosta pripomba sovrstnika (»ti imaš vedno neka stara oblačila«), ki drugemu ne pomeni nič.
Starši ne bomo vedno ob otroku, da bi ga mirili, zato je pomembno, da ga naučimo tehnik, ki jih bo lahko uporabljal sam.
inspiracije