Samozdravljenje z Naravo in Angeli

Človek je dvojno bitje. Izhajamo iz osnovne naravnave in za preživetje potrebujemo material. Potrebujemo hrano, pijačo in ostale dobrine za preživetje. V nas je nagon in energija narave preživetja. Ta energija je v naših spodnjih treh čakrah, kjer imamo voljo in moč ustvariti svoje življenje, ga podariti naprej in preživeti. Zato spodnje tri čakre nujno potrebujejo stik z naravo. Da vzpostavimo ravnovesje v našem telesu, v naših energijah, čakrah, je najprej potrebno priznanje, da smo materialno bitje. In to storimo preko narave, preko njenih energij, darov, podpore.  Ko je civilizacija prišla v stopnjo pre-dobrega preživetja, je človeška narava in razvoj začel hrepeneti po drugih in višjih energijah, ki se odpirajo z našim srcem, srčno čakro in navzgor.

Zakaj komunicirati z naravo ali angeli?

Človek se v primerjavi z naravo in angeli nenehno spreminja. Res je, da se tudi narava v vsakem letnem času, vendar narava ne spreminja svojega notranjega stanja, svojega notranjega naboja, tako kot ga angelske sfere ne.

Angeli in narava nimajo notranjega naboja po spremembi, samo so, samo obstojajo in to je dovolj. Ko človek, posameznik pride do te stopnje, mu ta metoda ni več potrebna. Takrat ne potrebuje nobene metode ali tehnike več. 

Vendar je posameznik v  začetnih stopnjah odkrivanja samega sebe – beri: reševanja fizičnih, čustvenih ali mentalnih težav, ujet v lasten energijski krog, ki ga je pripeljal do teh težav, do kritične točke, ki jo želi spremeniti. Zato je potrebno najprej odpreti ta začarani krog, ki sili v ponavljanje že starih stvari in se odpreti navzven. Zato hrepenimo in težimo po  ravnovesju.

Pri spreminjanju so posamezniku v največje breme misli, miselni vzorci, ki se kot mantre, afirmacije, ali bolj kot pokvarjen gramofon vrtijo po glavi in določajo miselni tok brez zavestne privolitve lastnika glave. Večina se dogaja spontano, prikrito, podzavestno, vseeno so reakcije tega dogajanja vidne in čutne na fizičnem in čustvenem telesu, torej tega nezavednega miselnega toka ne moremo zanikati, temveč ga je dobro od blizu pogledati in ga spreminjati počasi, vztrajno in redno, dokler se več ne spomnimo, katero misel smo želeli opustiti in spremeniti.