Vsakič, ko pozorno opazujem naravo, vidim le eno stvar: kako zelo čudovita je. Vse te barve, oblike, vse je tako zelo lepo povezano, usklajeno! Vsak letni čas ima svoje posebnosti in v prav vsaki situaciji je preprosto čudovita. Narava pozna svoje meje in svoje naloge. Če je, recimo, preveč padavin, reka poplavi, ko pa se razmere umirijo, se znova vrne na svojo prej izbrano in primerno pot. V vsaki situaciji se znajde, vzame le, kar potrebuje, in s tem ustvarja le najlepše in najboljše, kar je možno.
Tudi živali zelo dobro poznajo svoje mesto v naravi. Živijo po pravilih, ki v naravi delujejo brezhibno. Vsaka vrsta ima svoja pravila, svoje navade, svoj prostor, ki se ga drži. Živalski instinkt je izjemen in vedno znova nam dokazujejo, da so glede svojega čuta velik korak pred nami, ljudmi. Ljudje smo vrsta z izjemnim egom, z velikim občutkom, kako NE poslušati svojega čuta, instinkta, notranjega glasu, kakorkoli že lahko to lastnost imenujemo, ter predvsem z velikim strahom pred vsem možnim.
Vsi smo žrtve prepričanj
Radi imamo izgovore. Pravzaprav smo kar strokovnjaki v njih. Vsak zakaj ima svoj zato, radi pravimo. Vse moramo razložiti, razumeti. Vse mora biti popredalčkano, vse dokazano, vse poplačano in upravičeno. Nekdo mora biti krivec za vse napake, nekdo najboljši, drug spet najslabši. Tekmujemo vsak dan znova in vedno bolj se obračamo v svet zunaj sebe, namesto da bi se lotili sebe, svoje notranjosti, svojega bistva!
Kaj smo sploh ljudje? Smo preprosto skupek energije in oviramo sami sebe, namesto da bi sprejeli svojo izjemno moč, ki jo imamo v sebi, ter se ji popolnoma predali. Smo vrsta na Zemlji, ki bi lahko naredila še toliko čudovitega, a žal namesto tega vse preveč trosimo negativno energijo in uničujemo najprej sebe in posledično tudi naravo, živali.
Naša prvotna in glavna naloga je bila biti srečni, smejati se. Ko to povem ljudem, me največkrat zasujejo s trditvami, kot so: Ne morem se vse življenje le smejati, moram biti resen/-na, od nečesa moram živeti, življenje ni pravljica, ti kar sanjaj in podobno. Toda pomislite, kdo pa je določil, da ne more biti tako? Le kdo je tisti mogočnež, ki je določil, da je življenje borba, in kje je razlog, da ne more biti pravljica? Zakaj se ne bi mogli odločiti drugače? Vse te omejitve si postavljamo sami. Le mi smo tisti, ki posvečamo pozornost drugim, namesto da bi sledili svojemu srcu, svojim sanjam. Sami se vedno znova preprosto postavljamo na mesto žrtve. Vedno znova plačujemo za 'stare grehe'. Za svoje, za tiste, ki so jih imeli naši starši, pretekle generacije, naši prijatelji, sodelavci, bivši partnerji, sedanji partnerji … Vedno znova razmišljamo o tem, kaj mislijo drugi, kako nas vidijo drugi, kaj ustreza drugim in kako bi se v določeni situaciji odločili drugi.
Moja, tvoja, naša karma
Zelo pogost izgovor je karma. Nemalokrat slišim, da imajo ljudje nesrečno življenje zaradi slabe karme, da vztrajajo v slabem partnerstvu, ker imajo do partnerja karmični dolg iz preteklega življenja, in da je torej edino pravilno, da v zvezi trpijo. So pač žrtve, ker so bili v preteklem življenju do nekoga hudobni, in imajo torej slabo karmo.
Sama kljub tem na videz celo 'verjetnim' vzrokom za trpeče življenje še vedno trdim, da ima prav vsakdo, z dobro ali slabo karmo, možnost popolnoma sam oblikovati svoje življenje po popolnoma svojih merilih, in to takoj. Vse tisto negativno, kar se je do danes nabiralo v vsakem posamezniku, bodisi v tem bodisi v preteklih življenjih, lahko od danes naprej izniči s še več pozitivnega.
Veliko je načinov, kako lahko ta pretekla dejanja in dogodke očistimo, in vsak posameznik naj to počne na način, ki mu najbolj ustreza. Potem pa seveda določimo pot vnaprej in sledimo svojim (res svojim) ciljem!
Izgovori so preprosto tolažba, to pa je tudi vse. Ta tolažba nam dodaja nova bremena in potuho, kar nas vodi le še v večje težave. Predstavljajte si osebo, ki izbere poklic, ki ga sovraži, le zato, ker so tako želeli starši. Vse življenje in vsak dan trpi v svojem poklicu, vedno bolj nesrečna je in njena tolažba je zgolj to, da so pač krivi starši. Ali ne bi bilo lažje, če bi se ta oseba odločila za kariero, ki ji ustreza? Tako bi bila srečnejša vse življenje in ta sreča bi navsezadnje tudi staršem pokazala, da se je odločila prav. Posledično bi bilo življenje te osebe precej lepše in predvsem polnejše.
Veliko primerov bi lahko naštela, a mislim, da razumete, kaj hočem povedati. Vsak je sam odgovoren zase in za svoje sanje in nihče vas ne more prepričati, da se odločite po njihovem, saj je ne nazadnje končna odločitev vedno le vaša. Uresničenje sanj pa posledično pozitivno rešuje vse ali vsaj večino situacij v življenju, ki prinašajo nove izzive in nove poti.
inspiracije