Ko smo bili otroci, smo bili neobremenjeni z rezultati naših dejanj. Živeli smo za trenutke in uživali v njih maksimalno. Vedeli smo resnico o Življenju. Vedeli smo, da je Življenje lepo in, da nam je naklonjeno. Zaupali smo, da nam želi le najboljše. Delovali smo iz srca. To je bila naša resnica.
Nismo se pretvarjali, da smo nekdo drug. Če smo se hoteli igrati, smo se igrali in dovoljeno nam je bilo. Srečni smo bili, ne glede na okoliščine, ki so se dogajale.
Veliko truda so naši starši, sorodniki, prijatelji, učitelji vložili v to, da smo razumeli besedo Ne in da smo se začeli bati določenih okoliščin. Učili so nas, kako moramo biti prijazni in potrpežljivi. Učili so nas, da moramo biti dober zgled, da moramo biti altruisti. Učili so nas, da drugi pridejo pred nami in da smo dovolj močni, da počakamo. Učili so nas, kako si dnevno nadenem preko sto mask, samo zato, da smo navidezno ljubljeni.
Dosegli so, da smo izgubili svojo lastno resnico. Prestrašeni hodimo naokoli in se tresemo pred Življenjem. Zobe stiskamo, ko nam drugi kradejo ideje, zobe stiskamo, ko nas nadirajo, zobe stiskamo, ko vidimo krivico, pa vendar iz strahu ne naredimo ničesar.
Izgubili smo svoje sanje, kajti ni nam dovoljeno sanjati. In, ko se zvečer uležemo v posteljo, razmišljamo, kaj smo komu rekli in kakšno mnenje so si drugi ustvarili o nas. Utrujeni od tega darovanja energije drugim, zaspimo, in se ponovno zbudimo v enako jutro in enak začaran krog.
Nihče nas ni naučil, da je najpomembneje ljubiti sebe. Da ni narobe, če včasih rečemo ne, če si nečesa ne želimo in predvsem, nas niso naučili, da če ljubimo sebe, nas bo ljubil ves svet. Niso nas naučili, da smo lahko uspešni le, če smo resnično mi. Brez mask in pretvarjanja. To se učimo sedaj. Le pogumno odvrzimo maske. Ljudje nas bodo sprva čudno gledali, vendar, ko bomo povsem verjeli vase in se ljubili, nas bodo tudi drugi. Katera je naša resnica, vemo le mi. Srce jo prepeva, samo prisluhniti mu je potrebno.
inspiracije