Postavljanje meja

Postavljanje meja pomeni:"Ne tega ne smeš. Tega ne dovolim. To se ne sme."  NE in pika... Izreči besedo "NE". Poznate koga, ki ima s tem probleme ali ste to kar vi sami? Kako reči "NE"? Zakaj je tako težko reči "NE".
Kot povsod drugod, gre tudi tu za nas. Za nikogar drugega, kot samo za nas. Za naše občutke, za naš strah, za našo krivdo. Ko nekomu rečemo "NE", lahko v nas nastopi občutek, da nas oseba ne bo imela več rada, lahko nastopi občutek krivde, zakaj mu ne dovolim, če si pa tako želi, nastopi vprašanje, kakšna žena sem, kakšna mama sem, kakšna sodelavka sem... Beseda "NE" izzove tudi odpor, bolj ali manj agresiven, dobimo potrditev, da nismo dovolj dobri, več dela imamo, ker moramo razlagati zakaj "NE" in vedno se nam ne da, ker je lažje ustreči, je prej mir in zadovoljstvo.

Vsem je jasno, da otroku ali psu ne dovolimo, da skače sredi ceste, ker ga lahko povozi avto. Tu znamo odločno reči NE, ker je nevarnost jasna. V življenju je le še nekaj situacij je tako jasnih, ostale so bolj zabrisane, predvsem pa smo ljudje izvedenci za tisoče izgovorov, zakaj ne bom rekel "NE". Če smo do sebe pošteni, je končni odgovor zato, ker nam je tako bolj udobno, ker imam prej mir, ker me je strah, da me oseba ne bo več imela rada, ker se mi ne da več ukvarjati s trmo, jokom, očitki, po katerih se počutim slabo, krivo, nezaželeno, neprijazno. Ja, povejmo si, na koncu gre za nas. Gre za naše udobje in dobro počutje, ne glede na to, koliko škode povzročimo s tem drugemu.

Verjamem, da je marsikdo ob tej razlagi užaljen ali prizadet. Prepričali smo se, da drugemu dovolimo marsikaj zato, ker ga imamo tako neskončno, brezmejno in brezpogojno radi in mu želimo najboljše v življenju. Ampak to je samo izgovor. Vendar, ob postavljanju meja se krepi občutek varnosti. Ko otrok ali žival živita v svetu, kjer so pravila jasno določena, se počutita varno.

Če se vseeno odločimo, da bomo meje postavili, jih je potrebno postaviti pravilno. Ko postavljamo meje otroku premislimo, ali jih postavimo zato, ker nas je strah za njegovo zdravje in življenje, ali je ta strah realen ali mu zaradi tega dovolimo premalo. Ali nam je preprosto lažje popustiti in mu v vsem ugoditi? Ali mu enkrat dovolimo, drugič pa ne? Ali je to odvisno od našega razpoloženja? Ali mu enkrat dovolimo, naslednjič pa ob enaki zadevi eksplodiramo? Ali se nam njegovo vedenje enkrat zdi smešno, naslednjič pa smo ogorčeni? 

NE, ker ga imam rada.