Našla sem odgovora

Veliko zgodb se je nabralo na to temo, o kateri bom pisala. Odločila sem se, da tokrat podelim nekoliko bolj lahkotno zgodbo. Vse tiste druge, katere meni – človeškemu delu Sebe niso bile preveč všeč, pridejo na vrsto kdaj drugič.

 
Tudi jaz sem se srečala s temi dvemi vprašanji – Kdo sem? In zakaj sem tukaj? Prišli sta iznenada in bolj kot sem delala na sebi in več spiritualnih izkušenj kot sem doživela, močnejši in glasnejš sta postajali v moji glavi.

Kdo sem??? 

Zmedena od vsega kar se mi je dogajalo, sem velikokrat ponoči, ko nisem mogla spati, strmela v zvezde in nekako pričakovala, da bom od njih dobila odgovor.

Pa ga nisem.

Bila sem v moji zgodnji fazi Prebujanja in takrat sem še vsa navdušena sledila in se udeleževala delavnic Access Consciousness™. Lahko rečem, da sem bila ena izmed najboljših učenk, ker sem se predano učila, predelovala stvari – resnično počela vse, da bi imela še več teh čudovitih “spiritualnih” doživetij in izkušenj z energijo.

In seveda sem ob prvi priliki o teh dveh vprašanjih vprašala mojega učitelja. Bila sem prepričana, da me bo razsvetlil z odgovoroma.

Pa me ni.

Bila sem kar malce razočarana, ker sem res mislila, da pa on bi že mogel vedeti kaj več o tem. Mojega učitelja sem kovala v zvezde, imela sem ga za vseveda. No, kasneje sem spoznala, da je bil tudi on prav tako kot jaz, kot učitelj in učenec obenem, v svojem procesu do spoznanja in sprejetja Sebe ter odkritja odgovorov na ta isti dve vprašanji, katera sem mu jaz zastavila.

( Dragi Haris, iz srca vesela in hvaležna, da si sodeloval na mojem odru.)

Rekel mi je, da naj raziskujem in ponovil to, kar sem na njegovih delavnicah že slišala. Da nisem samo človek iz mesa in krvi, temveč neskončno, mogočno Bitje. In Bitje ni v človeškem telesu, temveč je človeško telo v Bitju. Da sem energija, da je vse energija in da sem tukaj, da učim druge.

Vedela sem, da enostavno mora biti še kaj več, da to ni bilo samo to. Ne daleč od resnice, a nekaj ni bilo ok, nekaj je manjkalo. Bilo je nepopolno. Hotela sem vedeti več. Kdo sem in zakaj sem tukaj. In kaj hudiča je to, kar se mi dogaja.

Ne bom posebej razlagala, da se je mojemu umu mešalo. Moj um me je želel prepričati, da naj preneham s temi traparijami in se vrnem v normalno življenje. Strah ga je bilo, da bom pristala v norišnici v prisilnem jopiču.

Zanimivo je to, da tudi če bi se takrat res odločila, da ubogam svoj um, da pustim vse skupaj in začnem ponovno živeti tako kot prej, je bilo že prepozno in popolnoma nemogoče. Preveč sem videla, okusila in doživela, za um in ostale neverne Tomaže, nemogoče zadeve.

Tisto moje vedenje, da obstaja nekaj več, katerega sem v najstniškem obdobju pokopala, se je sedaj še okrepilo in dokončno prišlo na površje.

In moje iskanje za odgovoroma se je nadaljevalo.

Access Consciousness™ delavnice in mojega učitelja sem za kake pol leta nekako izključila iz mojega življenja, ker odgovorov pač tam nisem dobila. Za pomoč pri nadaljnjem iskanju, sem zaprosila strica Googla. Spomnim se, da sem več dni vztrajno brskala po internetu in norela nad mojim extra počasnim namiznim računalnikom.

Hahaha, počasi se daleč pride. Ta pregovor je takrat 100 procentno držal. Končno se mi je odprla stran drage Melanie, kjer je podala informacijo, da sem zemeljski angel.

Wao, definicija mi je bila zelo všeč. Tako dobro in mogočno se je to slišalo. In seveda, na Zemlji sem zato, da pomagam in učim druge. Spet, tudi ta definicija ne daleč od resnice, a vendar ni bilo to to. Bila je spet samo dodatna mentalna informacija.

Ker sem vestno skoraj vedno sledila svojemu vedenju – intuiciji in vedela, da naključja ne obstajajo, sem par mesecev ostala zvesta Melanie in se udeleževala srečanj in meditacij z angeli.

Pot me je potem ponovno vodila nazaj k Access Consciousness™. Ukvarjati sem se začela še s Theta healingom in regresijo. A odgovorov še vedno nisem našla. Medtem sem naletela še na par drugih definicij, kdo ali kaj naj bi bila in zakaj naj bi bila tukaj, a še vedno ni bilo to to.

Upala sem, da bosta odgovora slej kot prej prišla do mene, ker so se “spiritualne” izkušnje samo še stopnjevale, jaz pa sem postajala na trenutke vedno bolj zmedena. Ni me bilo strah, v bistvu sem večinoma uživala v vseh teh mojih izkušnjah, ni pa bilo jasnosti kaj se dogaja z mano.

Močno piskanje in glasovi v ušesih preden sem zaspala, številni obrazi – tudi grozni, ko sem zaprla oči, čudne sanje brez repa in glave, obiski entitet, demonov in trikrat celo vesoljcev, čudne situacije in dogodki, nerazložljiva čutenja in dogajanja z mojim telesom…

Prizori krajev in dogodkov, ki so mi bili tako zelo poznani, pa jih nisem v tem življenju nikoli še obiskala, čas se je ustavil, čas je bil in ga nekako ni bilo in še kaj bi lahko naštela.

OPOMBA:
Ko sem kasneje našla odgovora, so se vse te zgoraj naštete stvari in izkušnje sestavile v celo sliko. Prišla je popolna jasnost.

Po pravici povedano sem bila utrujena od vsega in nekega večera, ko sem ležala v postelji in se pogovarjala sama s sabo, sem se odločila, da bom prenehala z iskanjem in da bom že zvedela odgovora, ko bo čas za to.

Verjeli ali ne, čez dva dni sem dobila povabilo na neko delavnico. Organizirala jo je neka gospa, katerega imena se žal ne spomnim. Delavnica, kjer naj bi se odklenilo angelski DNK ali nekaj podobnega. Nič kaj zanimivega se mi ni zdelo. Tisto obdobje, ko sem se ukvarjala z angeli je bilo tudi že končano, tako da se na to povabilo nisem odzvala. A glej ga zlomka, naslednji dan sem spet dobila isto povabilo.

Hmmm, naključij ni. Spreletelo me je, da pa mogoče ni tako brez veze ta delavnica kot sem jaz sprva mislila. Bolj podrobno sem prebrala opis delavnice in joj prejoj, kako me je stisnilo pri srcu. Ne zato, ker bi dobila kakšen angelski ali nebeški znak ali spoznanje, ampak zato, ker sem videla ceno delavnice.

Finančno sem bila takrat, no skoraj cel proces Prebujanja, totalno na psu. Sem pa opazila že takrat določene stvari glede denarja. Če je bila bilo katera delavnica zares pomembna za mojo pot, za moj proces, sem vedno nekako dobila denar zanjo. Drugače ne.

Tako, da sem tudi tokrat sklenila, da se bom, kljub takrat zame visoki ceni in moji prazni denarnici, prijavila na delavnico, pa kar bo pa bo.

Denar se je pojavil in že sem sedela v prostoru z neznanimi ljudmi ter skupaj z njimi čakala, da se delavnica začne. Delavnica sama po sebi mi zares ni bila preveč zanimiva., vse povedano sem že slišala in ozavestila. Skoraj sem se potiho že začela jeziti sama nase, da sem napačno razumela mojo intuicijo in da sem teh 50€ praktično vrgla v smeti, ko sem zaslišala iz ust predavateljice dve besedi, ki sta pritegnile mojo pozornost.

Ugasnila je luči, zaprosila nas je če zapremo oči in ponovimo vsak pri sebi ti dve besedi, ki jih je prej izrekla. Zame dve najlepši besedi, ki sem jih kadarkoli slišala.

Zaprla sem oči in sama sebi rekla: “Jaz sem.”

Nemogoče je z besedami opisati, kaj sem v tistem trenutku čutila, kaj sem spoznala, kaj sem se spomnila in kaj vse se je dogajalo. Začele so mi solze teči po licih. Nobene umske definicije. Prvič sem zares začutila Sebe. Kateri del Sebe je to bil, pa takrat še nisem ozavestila.

Ko se je delavnica končala, sem pristopila k predavateljici, ki ji je bilo popolnoma jasno, kaj sem izkusila. Lepo sem se ji zahvalila, ona se mi je nasmehnila, se lepo zahvalila meni in mi rekla:” To izkušnjo si imela, ker je bil pravi čas in si bila pripravljena.”

Objela me je in mi podala letak na katerih je ponujala svoje druge delavnice. Spravila sem ga v torbico, čeprav sem vedela, da sem že dobila točno tisto, kar sem rabila.

In ne, ni to kar si mogoče mislite. Iskanje odgovorov na tisti dve vprašanji se ni zaključilo. Bil je šele začetek čudovitega spoznavanja in sprejemanja Sebe na globji, intimni način. In samo dve izredno kratki besedi. Neprecenljivo!!! Dali sta mi odskočno desko za nadaljevanje raziskovanja.

Vse je bilo drugače. Od takrat naprej se nisem ubadala več s tem, kaj točno sem in zakaj sem tukaj. Bilo je dovolj, da sem čutila Sebe – to kar sem pač čutila. Pomembno, da sem vedela, da sem to jaz. Vse umske in besedne definicije niso bile več potrebne.

Po tej delavnici in moji čudoviti izkušnji z – Jaz sem, me je moja pot pripeljala do dragega Adamusa in Crimson Circle™ ( a to je že druga zgodba ), kjer sem čez tri leta končno le našla odgovora na tisti dve vprašanji. Tako preprosto, tako čudovito.

Smešno, sploh nista bila to kar sem pričakovala, da bosta. Še bolj smešno je mogoče to, da sta bila vedno prisotna ves čas, pa jih nisem opazila. Po petih letih iskanja sem jih našla v Sebi.