Ni bilo potrebno, da bi potovala nazaj v preteklost, da bi srečala svoja prejšnja življenja. Prišla so k meni. Nepričakovano. Oziroma, bila so vedno tukaj in zdaj, čakala, da jih ozavestim in sprejmem.
Nikoli se nisem preveč ubadala s tem, kdo vse sem bila v prejšnjih življenjih. Vedela sem, da sem bila ženska in moški, revna in bogata, svetnik in največji grešnik… Odvisno od izkušenj, ki sem jih želela izkusiti, da sem lahko samo še bolj in še globje spoznavala Sebe.
Imela sem že kar nekaj srečanj z nekaterimi od svojih prejšnjih življenj, ko sem se v obdobju prebujanja ukvarjala z raznoraznimi terapijami, regresijami in metodami Nove dobe.
Postopoma in posamezno so prišla k meni tista moja prejšnja življenja, katera so bila nekako pomembna na moji poti, da sem lahko ozavestila in spustila omejitve, prepričanja, vzorce, prisege, zaobljube, trpljenje, strah, dramo, vlogo žrtve… in zelo močno karmično vez z moškim, v katerega sem bila tudi tokrat ponovno zaljubljena.
Da sem lahko nehala nositi njihovo prtljago na hrbtu tega življenja.
Predvsem pa, da sem se spomnila, zakaj sem v tem mojem zadnjem življenju tukaj.
Tokrat sem si očitno omislila malce drugačno srečanje z mojimi prejšnjimi življenji. Nisem bila v nikakršnem meditativnem stanju. Bila sem popolnoma budna, prisotna, z odprtimi očmi, na sončku s kapo na glavi in v bundi zapeti do vratu.
Bil je kar mrzel decembrski dan, ko sem se odpravila na krajši sprehod v mesto. Nič posebnega nisem imela v planu, no, vsaj Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz, ne.
Vklopila sem svoj intuitivni navigacijski sistem in jo ubrala za nosom. Pot me je vodila med ljubljanskimi ulicami, mimo parka, pa vse do Tromostovja, kjer so si moje noge nenadoma zaželele zaplesati. Na drugem bregu Ljubljanice se je nekaj dogajalo.
Stojnice, ljudje in živa glasba.
Kljub moji večni ljubezni do glasbe, nisem bila preveč navdušena nad velikimi človeškimi mravljišči in skoraj sem jo že ubrala desno mimo dogajanja, ko se je nekaj zgodilo.
V mojem vedenju se je prižgala močna, utripajoča rdeča luč nad velikim STOP znakom.
“O hudiča, resno?” In ker sem skoraj vedno pridno upoštevala mojo intuicijo, sem se odločila, da grem pogledat, kaj se dogaja. Globoko v sebi sem vedela, da je tukaj nekaj zame, čeprav v tistem trenutku Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz, ni imela pojma kaj.
Še preden sem zakorakala proti množici ljudi, sem se ustavila in parkrat globoko vdihnila.
Bolj kot sem se bližala dogodku, bolj me je začela stiskati gosta in težka energija prisotnih. Spomnila sem se na besede dragega Adamusa. Spet sem globoko vdihnila in se sprostila v trenutek tukaj in zdaj. V popolno prisotnost v času in brezčasju istočasno ter se prepustila dopuščanju.
Prišla sem do prvih stojnic in takoj ugotovila, zakaj se je množica ljudi zbrala na kupu. Potekal je mednarodni Bazar iz celega sveta, kjer so na svojih stojnicah predstavljali in prodajali svoje izdelke ter hrano iz različnih držav.
Hodila sem po sredini, tako da so bile stojnice na moji levi in desni strani. Bežno sem opazovala ponudbo in prodajalke, ki so bile oblečene v svojih tradicionalnih oblačilih ter brala napise na tablah, katero državo so predstavljale.
Nenadoma se je pred mano pojavil moški. Hotela sem se mu umakniti, da se ne bi zaletela vanj in štorasta kot sem, sem se spotaknila in padla naprej kot sem dolga in široka. Še dobro, da sem imela na rokah rokavice in ostalo zimsko opravo, da se nisem pobuškala.
Počasi sem se pobrala in ko sem hotela nadaljevati svoj ogled, sem opazila, da naenkrat sploh ni bilo več veliko ljudi.
Takoj je prišlo olajšanje. Počutila sem se kot kraljica. Pred mano nobenega, prost in širok pregled na stojnice, le tu in tam še kak radovednež.
Poleg olajšanja, ki je nastopilo, sem zaznavala tisoč in en občutek. Čas se je umaknil. Nekaj se je dogajalo. Nekaj se je dogajalo v meni. Nenadno neizmerno veselje, upanje, pričakovanje…
Ko sem se še naprej pomikala in opazovala stojnice na mojih obeh straneh, sem opazila, da mi je čisto vsaka prodajalka namenila dolg pogled in se mi nasmehnila. Tudi tiste pri katerih so bili ljudje.
Nekaj me je stiskalo pri srcu. Begal me je njihov čuten, nekako znan pogled, nasmeh.
Bila sem globoko ganjena, začele so mi teči solze po licih.
– Argentina, Francija, Čile, ZDA, Tajska, Nemčija, Kitajska, Rusija, Peru, Romunija, Filipini…
Vse te države! Zadelo me je kot strela z jasnega.
Moja prejšnja življenja!!!
Ustavila sem se, tudi koraka nisem mogla več narediti, ko je pevec začel peti meni dobro poznano pesem: Country roads od John Denver-ja.
V ušesih mi je odzvanjal samo delček refrena, ostalega besedila niti nisem slišala.
… take me home, to the place I belong… take me home…
(… vzemi me domov, tja kjer spadam… vzemi me domov…)
Ganjenost, sočutje, ljubezen, lepota. Ne pomnim kdaj sem se nazadnje tako jokala. Treslo me je po celem telesu. Srčna čakra mi je razbijala kot še nikoli. Bil je čas. Prišla so k meni tako nepričakovano, na najbolj čudovit možen način. Vsa moja prejšnja življenja so si želela domov. Spet po zelooooo dolgem času. Domov.
Čas, da jih ozavestim, sprejmem k Sebi v Mojo – Našo Hišo.
Usedla sem se na najbližjo klopco, si obrisala solze in jih z globokim vdihom integrirala. Sreča, ljubezen in hvaležnost je preplavila celo moje bitje.
Ne spomnim se, koliko časa sem sedela na tisti klopci globoko v še trajajoči izkušnji. Ne spomnim se niti, kako sem prišla domov. Vem samo, da sem bila tako zelo utrujena, da sem šla naravnost v posteljo in odsmrčala svojih šest ur.
Zame čudovita, ganljiva in neprecenljiva, globoka izkušnja, ki je bila do potankosti perfektno zrežirana in izpeljana. Tako, kot vse ostale seveda.
Pa je bila to res finalna integracija vseh mojih prejšnjih življenj?
Tako je vsaj mislila Tamara.
inspiracije