STRAH je naš edini in največji sovražnik nas samih. Nihče nas ne more prizadeti bolj in naložiti toliko gorja, kot mi sami sebi. STRAH nas blokira, da razširimo svoja krila. STRAH smo prejeli kot otroci, oz smo ga prinesli na ta svet, netzavedno. Kot otrok sem ga prejela veliko, mnogo, vse.....dogajale so se vsakodnevne zgodbe prestrašenih staršev, katerih strah sem popolnoma prevzela na sebe. Dogodki so se vrstili iz dneva v dan.
Hvala bogu, da sem prejela v življenju močne lekcije, ki so me prisilile, da stopim globoko vase in se naučim, kaj moja duša sploh želi, kaj moja duša čuti. Do tega trenutka, je potekalo vse po ustaljenem ritmu, življenje kot takšno, ki sem ga prejela od staršev, šole, družbe.....
Bila sem mala deklica, ki je obupano želela povedati odraslim, kako se počuti, kaj vse vidi, a je bila utišana. Poskupali so me stlačiti v povprečje, normalo, po njihovo seveda. Skozi odnose v življenju sem doživljala močne paradokse, saj so mi jemali prav tisto, kar naj bi mi v resnici dajali - SVOBODO
Veliko izkušenj skozi občutke ujetosti, občutke, kot da ne pašem nikamor, toda čisto vse nujno potrebno, da sos e moj krila okrepila. Bolj kot je iozkušnja naporna, več moči sem dobivala, seveda nezavedno, a danes čutim, da se je dogajalo točno to, krepitev mojih šibkih točk.
Strah me je bokiral skozi dolga leta mojega življenja, strah pred novimi nepoznanimi ljudmi, novimi stvarmi, zvoki, živalmi, vlakom, vremenom, morju.....
Prenekateri dan je bil tako naporen, da sem ga komaj zvozila. Iskrica v meni je tlela, vera in zaupanje, da bom iz tega "sranja" našla pot, to sem si obljubila.
Ker je bila vera in zaupanje v te besede res močna in sem si to resnično želela, sem našla na svoji poti ljudi, ki so mi pri tem pomagali, odstirati tančice, ki jih je bilo mnogo. Izbrala sem učitelje, ljudi, pri katerih sem zaznala, da jim lahko zaupam. V različnih obdobjih so bili to različni ljudje. Vsak je doprinesel večjo svetlobo v moje življenje.
Svoj strah sem dolga leta prikrivala tako, da sem pozornost usmerila na svojo zunanjost in vse druge materialne dobrine in tako se ni bilo potrebno ukvarjati sami s sabo. Ukvarjala sem se z balastom, ki ga še danes pospravljam in čistim. Ta balast se pojavi v mojih mislih in me tako močno priganja, da zopet pospravim kramo. Z vsako odtujitvijo teh nepotrebnih predmetov se odkrižam stare energije in spustim na isto mesto NOVO.
Ljudem želim dati nekaj svojega, čisto posebnega, edinstvenega, brez zadržkov, dvomov in strahu.
inspiracije