This is the strangest life I've ever known. (Jim Morrison, The Doors)
Predstavljam si, da bereš moje besede na drugi strani ekrana. Predstavljam si, da si ob meni, čeprav te ni. Se še spomniš svobode preteklega življenja?
Virusna panika. Obvezne rokavice. Obvezna maska. Dezinfekcija. Distanca.
Zunaj veter buči tako glasno, da se sliši, kot da bi morje butalo ob stene in hotelo vse odnesti. Ukrepi so iz dneva v dan strožji. Pomlad je. Vreme se je ohladilo. Vendar me tolaži, da je zunaj trava še vedno zelena. Na zelenici pred stanovanjem rastejo marjetice in trobentice. Za te malenkosti sem hvaležna. Vsak zase se rabi opreti na neko rešilno bilko, čeprav je to zgolj slepo upanje. Spremembe se dogajajo čez noč. Živimo v apokaliptičnem času. To ni življenje. To je gledanje drame, trilerja in grozljivke hkrati.
Karantena je vse obrnila na glavo. Mene. Svet. Moj svet. Vse, kar je bilo nekoč svetega. Apatija v ničnosti dneva.
Ljudje umirajo. Ljudje obupujejo. Kako najti svetlobo v svetu, ki ga zagrinja tema? Kako najti lepoto med ljudmi, ko pa se širi toliko strahu in zlobe? Vsak se s tem stanjem spopada po svoje. Nisem še obupala. V meni se razrašča hrepenje, neka sila, ki buta ob stene mojega obstoja. Z razlogom živim tukaj in zdaj.
Postala sva si tujca – jaz in ti.
Ko dva kaosa trčita drug v drugega, se lahko zgodi katastrofa, ali pa iz vsega skupaj nastane nekaj lepega. Nekaj čisto novega. Nismo le drobcene pike, ki nas gledajo dol z vesolja, ampak smo bitja zavesti in moči. Lahko se spreminjamo in spreminjamo druge ljudi. Morda skupaj ozdravimo ta planet. Lahko smo nesrečni in jezni, lahko pa na trenutno situacijo pogledamo iz druge plati. Ali veš odgovor na vprašanje: Kaj si želiš?
Midva, ki si zdaj zreva v oči, skozi črnino besed in belino ekrana, za razdaljo kilometrov in svetlobnih let … Kdo ve, mogoče gre svet res v maloro. Mogoče pa je to nova priložnost. Za rast. Za strast. Slišiš dušo, kako kriči?
(pomlad 2020, poletje 2021)