Praznina. Praznina teh belih listov čaka na tvoje besede. Povej, poslušam. Govori. Zašepetaj. In jaz bom pisala.
Ljubezen. Najprej je bila ljubezen. Potem pa je zaradi ljudi ostala samo še drama. Bolečina. Ponos. Strah. Jeza. Žalost. Depresija. Ego se je okronal za kralja.
Tako se je začelo. Najprej je bila ljubezen, največja ljubezen. In potem je to ljubezen preplavila bolečina, nevzdržna bolečina. In potem sem začela bežati. Ljudje smo narejeni tako, da se nočemo spogledovati z bolečino, nočemo preživeti niti minute v njeni bližini … Zato bežimo. Bežimo iz drame v dramo, iz ene skrajnosti v drugo. Bolečina ogroža naš obstoj, zato vklopimo obrambni mehanizem.
In tako bežim, bežim. Dokler se ne zavem: O bog, ne morem več, ranjena sem, ne morem več teči, preveč boli, ne morem več … In padem. Janovidka reče: "Nekaj s srčno čakro ne štima." Ne razumem, kako je to mogoče, moje srce je polno ljubezni. Ljubezen je zaklenjena v globinah ječe kamnitega gradu, ki sem ga iz oblakov prestavila v srce. In srce krvavi. Srce je ranjeno.
Zato te sovražim, ker te ljubim. Zato te pozabljam, zato pišem o tebi, zato te obujam. Zato da dokončno izgineš.
Šele ko sem se zares zavedla bolečine, sem se lahko začela soočati z njo. Zato sem zdaj tukaj, dotikam se je, pogovarjam se z njo. Še vedno ne razumem vsega, ampak jo poslušam in ji dovolim da se izrazi. Skeli in peče. Košček po košček brišem preteklost, ampak bolečina še vedno sedi ob meni, oklepa se me in hoče govoriti. Tako je podnevi. Ponoči pa pride v moje sanje. Kaže mi slike, iz katerih lahko vidim, da so sanje zgolj s simboli obarvana plat realnosti. Moji dnevi se začnejo s sanjami, zaradi katerih sem še cel dan omotična, in dokler se spet ne zvečeri, mi jih z bolečino prežeta duša razloži. In tako se vsak dan kaj novega naučim, ampak se še vedno ne morem otresti skrivnostnosti.
Nekega dne sem dojela, da ni pomembno, kaj se je zgodilo. Kar je bilo, je v preteklosti. Živim zdaj in grem naprej. Vendar dejanja, misli in besede iz preteklosti so v vesolje pritisnile pečat, vesolje zdaj odseva in pošilja tisto, kar se je nekoč zgodilo. Posledicam tega se ne morem izogniti. Zato sem zdaj tukaj, kjer sem in počnem to, kar počnem. Mojo voljo vodi nekaj višjega tam zgoraj. In bolj ko se povezujem s tem virom nedoumljivosti, bolj sprejemam in obvladujem življenje tu spodaj.
inspiracije