V Orlovih krempljih in na planetu zaporu Letačev
Tolteki so že tisočletja pred »modernim« človekom točno vedeli, s kom imajo opravka in kakšen je resnični smisel naših življenj v zaporu Letačev. Vedeli so, da je to igra za življenje ali smrt in so naredili vse, kar so mogli, da bi ostali živi.
V času so uspeli ustvariti zelo konkreten sistem različnih dejavnosti, ki je imel en sam cilj. Kako se spremeniti iz fizičnega v svetlobno bitje in ostati živ. Njihovo učenje je bilo skrivno in le malo ljudi je vedelo zanj.
Kot vemo, v Los Angelesu ne obstaja Don Juanova šola za naguale:) Po njihovi razlagi nove člane za tolteške bojevniške skupine izbere Namera oziroma Duh in ne ljudje. S Castanedo je bilo isto.
Mi, ostali, nismo bili izbrani:)
Ne glede na to, smo kot nori brali njune magične avanture in tu in tam poskusili kakšne vaje. Večina je bolj vadila branje vaj kot dejansko izvajala vaje:)
Sam sem poskusil ustaviti um z gledanjem preko horizonta in uspel. Živim v bloku in skozi okno vidim drugi blok. Cel dan ne morem biti zunaj, tako da sem vadil po eno uro na dan, ko sem šel na sprehod. In še to ne vsak dan.
Rad sem sanjal in sem se naučil budno sanjati s Castanedino knjigo Umetnost sanjanja. To je bila moja Vaja! Hitro sem se naučil budno sanjati in sedaj tako sanjam že več kot 30 let.
Ko sem prvič bral Castanedino knjigo in postavljal namero pred spanjem, da bi se v sanjah prebudil, še nisem vedel, kako pomembno bo to znanje budnega sanjanja zame v prihodnosti. Verjemite mi, tudi za vas:) Vem, kako se to sliši, ampak boste videli, da je res.
Kasneje sem poskusil tudi Tensegrity vaje in spomnim se, da je bila ena vaja res zelo učinkovita za ustavljanje mišljenja. Kot bi pritisnil na gumb, je bil um tiho.
Takrat sem še vedno živel po scenariju za mojega inkarnanta Fedjo in sem bil popolnoma nezaveden in neprebujen. Polovico časa sem se vedel škodljivo, drugo polovico sem poskušal biti boljši:) Dopoldne sem gradil, popoldne rušil.
Dokler me niso neznana bitja iz vesolja leta 2004 prebudila. Takrat se je začela prava igra.
Se nadaljuje.
Senad Dizdarević
inspiracije