Ljudje me očitno bolje poznajo, kot se sama, kar je zelo zanimivo in zabavno.
Imam prijatelje za katere ne vem, da jih imam. Poznam morda ja osebe, na videz, s katerimi sem prijazna, a to je tudi vse. Sem pač tako vzgojena in tudi vedem se do ljudi tako, kot sama želim, da se ljudje vedejo do mene.
Ugotavljam tudi, da se mi je že nabralo kopico otrok in ne vem koliko mož. Ja, res prav zabavno poslušati o sebi. Ne, ne zanikam, niti ne pritrdim, kajti v vsakem primeru pometam le pred svojim pragom (vsaj trudim se, čeprav priznam, da v mislih se mi kdaj mota kaj, kar raje ne bi vedela). Ne čutim potrebe po pojasnjevanju. :)) A pustimo "rekla, kazala" ... Sama se bolj ustavljam ob razmišljanju, koliko se res poznamo. Kdaj radi rečemo "Sebe pa menda ja poznam", ampak ali to res drži?
Zadnjič sem srečala znanko v zdravstvenem domu in me vpraša "Ja kaj pa ti tukaj?". Omenim ji moj "izziv", vzrok obiska pri zdravnici in želim spremeniti temo. A ona vsa panično v negativno smer in hitro naplete reko besed v smer kako je njen sin ubog in vse v tej smeri. Priznam, da sem tokrat poslušala napol, ker ne delam takšne drame iz nečesa za kar lahko spremeniš, za nekaj na kar imaš vpliv. Spoznala sem, kot prvo, da se nisem poznala dovolj dobro, saj sem šele zdaj razumela "sporočila" ob podobnih priložnostih, ko me ljudje povprašajo npr. kako sem, da v bistvu ne želijo vedeti. Določena vprašanja so le nedoločene fraze ali retorična vprašanja, na katera se ne odgovarja.
Kaj sem ob tej priliki spoznala? Da vsakemu podarjam preveč pozornosti, da sem lahko tudi sama kdaj "površna", površinska.
Kako mi je že zadnjič rekla neka oseba ... ah ja, "Ne mečite biserov svinjam". V prvo nisem prav razumela, a iz dneva v dan, mi prihaja toliko "sporočil", da se ja zbudim in se prepoznam.
In koliko se v resnici poznamo, tako čisto zares?
Pokukajmo le svoje telo. Ja, verjamem, da se marsikdo prvo pogleda v ogledalo. Zopet sem imela v mislih kaj druga, potujmo globlje vase. Ali vemo nazive za vse dele telesa? Znamo opisati kje točno nam mravljinči? Vemo npr. ko opisujemo bolečino, kje nas "boli"? Ali občutimo bolečino na katerem vretencu? Ali kako se počutimo? Verjetno ne, saj smo preprosto navajeni posploševati. A kljub temu jemljemo vse kot samoumevno. Ne zavedamo se kaj bi lahko bilo na primer, če bi bili brez del roke (?). Na primer tiste, s katero pišemo, rišemo, ustvarjamo, jemo, … niti ne pomislimo na ovire, ki bi se pojavljale ob tem manjku. In mi že »tulimo« ob neki »bolečini« v križu, katerih simptomov ne znamo niti opisati, saj čutimo le nek pritisk, napetost. Sama se spomnim nekega obdobja v osnovni šoli, ko sem imela močne bolečine v glavi, slabo mi je bilo tako, da me je že bolelo tudi v želodcu in se širilo po telesu. Ker sem bila bolj molčeča oseba oz. sem morala biti tiho, sem bila »naučena« potrpeti in skozi to se razvil moj vedenjski vzorec slabe komunikacije. Nisem znala povedati kaj in kje me boli, niti mi ni bilo za razlagati v tistem stanju. Normalno, da sem raje molčala, saj je tudi tokrat padla zanimiva izjava »Saj še prdnit ne moreš in si že bolna« osebe, ki bi me morala … Kaj pa vem kaj bi morala. Verjetno so bile že te poti »letanja« od enega zdravnika do drugega preveč. No, v istem letu sem imela klopni meningitis in zlatenico. Ne vem zakaj sem potem morala nekaj tednov bivati na infekcijskem oddelku, če sem simulirala. Moj prag fizične bolečine je dokaj visok, zato je pa čustven nižji. Nobena vrsta udarca, pa naj je navadna klofuta ali pest, pas ali šiba, kuhla ali kabel, … me ni toliko bolela, kot kriva beseda.
Čustva, izražanje čustev je zanimiva reakcija. Še bolj zanimivo je opisovanje le teh. Nekateri jih ne znajo pokazati, drugi jih skrivajo, spet tretji nosijo čustva na dlani.
Ja, veliko sem se že naučila, veliko se učim (očitno sem z vsakim korakom bolj dojemljiva, lepo) in mnogo me še ulovi. ;) Predvsem pa sebe spoznavam in se spreminjam iz dneva v dan bolj. In seveda okolica z mano.
Z Ljubeznijo v Srca ♥
Natka
inspiracije