Dej mal se nasmej

»Dej mal se nasmej« reče glas za mano. Zatopljena v svoje delo se rahlo prestrašim in brez pomisleka odgovorim »Ne morem«. Šele čez nekaj trenutkov se pomaknem iz delovnega »transa« in se zamislim. Njegove besede še vedno odzvanjajo v mojih mislih, »Dej mal se nasmej, dej mal se nasmej, dej mal se nasmej, …« in se sama sebi čudim, da res ne premorem te drobne akcije. Že res, da so mojo glavo zapolnjevale misli preteklih dogodkov. Ampak kaj sem res postala takšen robot? Kaj res toliko vpliva delovno okolje na tvojo osebnost? Vedno prijazna, nasmejana in takšno so me navajeni. Kaj se je spremenilo? Hja, pridejo trenutki, ki so tudi drugačni od nasmejanih.

Mladenič prijazen, priden, zelo priden, če že ne preveč. Ko ga takole opazujem, se včasih »jezim« nanj, da se pusti takole izkoriščati. Opazujem njegov resen obraz in le ta me opomni na »ogledalo«, kako moram šele jaz izgledati. Pa da ne premorem drobnega nasmeška? »Pa daj no«, se opomnim. »Saj zmoreš. Če druga ne, si vsaj malo »posonči zobe«« in že mi gre na smeh. »No vidiš, saj gre« in se ozrem za »mladičkom«, kot sem ga jaz imenovala. Ja, navajen me je dobre volje, nasmejane in verjetno je tudi tokrat pričakoval vsaj drobne prijazne, spodbudne besede, če že nasmeška »nisem zmogla«. Opazim, da je zopet namenjen proti meni z nasmehom na ustih. Ob meni se ustavi z besedami »Vidiš, da se lahko nasmeješ«. Seveda se lahko, pa če je to le droben nasmešek. Umetnih ne maram, a jih je kar nekaj krog me. Na ja, vsaj so. Bolje umetni nasmeški, kot ostre poteze jeznih, popačenih obrazov.

Ah kje smo pristali. Vsak s svojimi mislimi, usmerjen v svojo pot, koraka po poti strogosti, resnosti, kot roboti. Čemu se izogibamo čudovitim nasmehom, ki nam vzradostijo srca. Pa kaj če brez razloga. Pomembno je le, da nam ogreje srce. Včasih pomislim na jogo smeha. Ko se spomnim kako se je pravzaprav začelo, mi že zdaj gre na smeh. Ja, človek, dej mal se nasmej. In ja, prični s preprostim nasmeškom, kot da si »sončiš zobe«, nato nadaljuj naglas HA-HA HA-HA, HEHE, HIHIH, HOHOHO, … Vseeno kakorkoli vam ugaja, da je le nekaj in da začutite v srcu, da se je nekaj premaknilo. Ste oživeli, mar ne. Lepo, mar ne.

Lahko smo še tako utrujeni, brezvoljni, karkoli, … smeh nas poživi, napolni s svežo energijo in vse je drugače. Lažje se dela in lažje se uči. Naj je dež, ko v srcu sije sonce. Le dej se mal nasmej, da ne zaideš na stran pot rutine in resnosti. Pričaraj z nasmehom mavrico v svoje življenje. Kakšen vic povej in se mu nasmej. Smej se kakšni svoji neumnosti ali nerodnosti. Nasmej se sebi. Poglej se v ogledalo in se nasmej. Poglej kako lepo se iskrijo oči. Nasmeh lovi iskrice v očeh. Le daj, le daj se nasmej.

Nasmej se. Čutiš mravljinčke v želodcu? Smešno, mar ne. In že te nasmešek ulovi. Pa ti je le uspelo. Kako lepo. Glej smejalne gubice in jamici v ličkih. Si kot navihan škrat. Le smej se, le dej.

Z Ljubeznijo v Srca ♥

Natka