Najprej sem imela namen pisati okoli teme, ki ji zelo pogosto prisluhnem "Ničesar nimam", ampak čemu, saj to ni moja drama. Takšna ali drugačna opažanja lahko sprejmem le v opomin koliko sem že dosegla in se za to ljubeče zahvalim.
Priznam, da je bila tudi moja pot "ovir, nepozornosti, površnosti in posploševanja" dolga, a na pot so mi bili poslani učitelji in vodniki v vseh oblikah. Vsakemu posameznemu in vsaki izkušnji sem iz srca hvaležna.
In zdaj sem na točki, ko verjamem, da je zame poskrbljeno in da se vse odvija v pravi smeri v moje najboljše dobro. Moja perspektiva "gledanja" na dano situacijo, izkušnjo se je na tej poti zelo spremenila in se še oblikuje. O ja, še je nalog in izpitov pred mano, a zdaj lažje razumem »zakaj in kako«.
Pred mano je še dolga pot. Pot priložnosti, izzivov, izbira mavrične palete in imam svobodno voljo, svobodno izbiro ter možnost svobodnega odločanja. Res je, pot je lahko dolga ali kratka. Od posameznika je odvisno, koliko korakov naprej zmore v danem trenutku narediti. Sama sem počasi in previdno stopicala. Vsaj tako sem mislila, a ko se zazrem nazaj po mojih sopotnikih, opažam, da nekateri še vedno stopicajo na mestu. A to je njihova pot, njihova naloga, njihov izpit.
Od strahu pred "Kaj bo" in skrbi sem se davno poslovila. Na ja, morda se še od kje pritihotapi kakšen hinavski glasek ega, a mi ga zaenkrat uspeva pregnati. Naj je sami ali s pomočjo »soigralcev.
Kaj lahko spremenim na bolje, ko trepetam v sencah strahu, skrbi, dvomov in morda samoočitkov, ki jih morda še zunanji svet le utrdi? Kaj? Rezultat tega je le "utapljanje" v lastnih sencah in prepustitev suženjstvu lastnega strahu.
STOP! Vsa moč je v MENI! Torej ... Kaj mi manjka? Čeravno bi morda prej mnogokrat uporabila besedico, ja, le kratko besedico, "NIMAM" ... sem dala Vesolju tako na znanje in sem ostala še brez tistega, kar sem do takrat imela. In to me je tako dolgo opominjalo, da sem se prebudila iz svojega sanjanja "pomanjkanja" in si rekla "Saj nimam kaj izgubiti česar nimam" in se v tisti jezi kljubovanja samopomilovanju kot Feniks dvignila iz pepela. Opomnila sem se, da imam vse kar potrebujem; zdrave oči s katerimi lahko opazujem vse prečudovite kreacije in preberem vse kar mi pride pod prste, zdrava ušesa, s katerimi lahko prisluhnem (seveda, le če sem pozorna) vsem danim informacijam, imam zdrav dar govora in še čudovit dar navdiha, zdrave roke s katerimi lahko ustvarjam vse kar srce poželi, zdrave noge, ki mi odlično služijo in premerijo kilometrino vseh razdalj (se rada šalim, da imam najmodernejši prevoz »HONDA LD 1 2 = honda Leva Desna 1 ena 2 dva«), sem ZDRAVA, imam kopico darov, katere še moram uporabiti, preskrbljena sem, saj imam vsak dan hrano in seveda VODO. Imam "streho nad glavo", še celo zelo čudovit bivalni prostor (nekateri, ki me poznajo, se verjetno ne bi z mano strinjali, a ko bi poznali mojo perspektivo ... ), ... tudi tega, da nimam denarja ne bom tožila, saj v denarnici "JE" denar, ki se kot seme vedno znova množi in množi. Pa če je le nekaj centov, je tudi to denar.
Torej lahko občudujem naravo, imam ves čas tega sveta (saj je čas iluzija, ko sem bila pa v prepričanju, da kaj "zamudim", se je zgodilo večkrat celo to, da sem resnično kaj zamujala ali celo nič naredila, saj sem se lovila v svojem kaosu negativnih prepričanj in občutkov, katere so še "medli" vzorci iz preteklosti).
Narava. Kaj mi pomeni narava? Zelo veliko. Zrak, svežino, svobodo, lepoto, ... neke vrste "akumulator". Imam možnost občudovati lepoto, kreacije dreves, vonj sveže pokošene trave, pisano preprogo posuto z raznimi cvetlicami, zvoku žuborenja vode, petju ptičk, oglašanju psov, začutim božanje sapice v vročem popoldnevu, ... Vse to in še vse ostalo zavedno, z ljubeznijo in hvaležnostjo sprejemam vsak trenutek. Z ljubeznijo in hvaležnostjo sprejemam vsak trenutek, ki mi je kot privilegij in čast ... vsak trenutek, meni podarjen v druženju s čudovitimi prijatelji vseh oblik, ki so moji zemeljski angeli, učitelji, učenci, dušna družina, varovanci, "otroci", ... Pa naj je to druženje v fizični obliki, preko moderne komunikacije ali preprosto telepatsko. HVALA VAM! Hvala vam za vse nauke, izkušnje, ljubezen, ...
Ja, vem, sem zemeljska, a sem tudi duša, zelo čutno bitje, ki se uči vsak trenutek, do konca življenja. Ob vsem tem se pa zavedam, da vsega ne morem in mi ni potrebno vedeti. Moja naloga je le HVALEŽNOST, MILOST, SOČUTJE, MIR in predvsem LJUBEZEN. Med vsem tem pa se trudim še naprej očistiti strup, sence in vse ostale "ovire" in se veseliti in s hvaležnostjo sprejemati darove obilja vsega dobrega, ki mi ga ponuja Univerzum. IMAM VSE KAR POTREBUJEM.
Z Ljubeznijo v Srca ♥
Natka
inspiracije