Rekla je, ... da sem zaljubljena, drugačna ... Pa se ji le nasmejem in malo pomolčim. Ah ta zaljubljenost, ki zamegli pogled ... kako prav je tako, saj spregledamo napake, ne sodimo, gledamo in delujemo le s srcem.
Ampak zanimivo kakšno ogledalo sem posamezniku. Sama je zaljubljena, pa še opazi ne tega, niti ni pripravljena priznati. Prav zabavna mi je, ko se vede, kot "šnajstca"- srednješolka in prav opreza za njim, kdaj bo šel mimo nje ali se ji vsaj približal, potem pa rdi in se v zadregi nasmiha. Vidi še kamenje cvetet. Ah ta zaljubljenost, le čemu se je tako sramujemo? Hm ...
Lepih stvari se otepamo in postavljamo slabe v ospredje. Le čemu ves ta pesimizem, ko nas le k tlom pritiska. Ali nam je potrebno nalagati še novih bremen, ustvarjati drame tam, kjer ni potrebno? Bodimo zaljubljeni vsak trenutek. Zaljubljeni v ljubezen, srečo, naše uspehe, ... in uspehi, pozitivni rezultati nas lahko presenečajo na vsakem koraku, za vsakim vogalom.
Ja, sem zaljubljena, sem srečna in iz vsakega dne si naredim praznik. Ja, tudi rojstni dan imam vsak dan. Čemu bi to zanikala in priznavala le poznano obeležbo? Naj bom še ena izmed tistih, ki sledijo komercialnim muham? Ah čemu, ko mi je pa lahko lepo vsak dan. In čemu naj čakam na Sv. Valentina, ko pa lahko dan Sv. Valentina praznujem vsak dan.
In čemu bi ljubezen dajala na oddih, na pavzo? Ali ni ljubezen že v nas? Ali nismo mi ljubezen? Negujmo jo v vsakodnevno zaljubljenost. Lahko nam je le lepše. Čemu si oteževati z raznimi zidovi in omejitvami. Čemu se bati ljubezni? Pravzaprav … je temu pisanju posvečena tema zaljubljenosti oziroma ljubezni na sploh, kot takšni. Ampak »zakaj pa ne?« ljubezni, ki jo marsikdo tako obupno išče? Kolikokrat kopiramo, prepisujemo na raznih portalih tolike »modre misli« in citate, (sama najraje pišem kar zraste na mojem zeljniku) in potrjujemo kako so nam všeč te lepe besede. In pri tem tudi ostane, le »všeč«, niti toliko se ne vsidra v možgane, da bi bil storjen korak v smeri »zanimivih, modrih besed«. Všeč so nam pa vseeno. Hja besede se porazgubijo v neznano, »papir vse prenese« in ljubezen samuje v osami vegetiranja ali čakanja na boljše čase.
Torej … že v samem začetku se okoli srca se tiho in hinavsko tihotapi tista nevidna ovira, ki jo imenujemo strah. Ne dovolimo si biti niti zaljubljeni. Bog ne daj, da bi bili zavrnjeni ali prizadeti, karkoli že. Ma čemu bi sploh kaj neznanega sprejemali, čeprav bi bilo morda za dani trenutek ravno tisto »ta pravo«? Seveda se je potrebno marsikaj novega pri tem naučiti, sprejeti. O bognedaj, da bi morali kaj novega sprejeti. Ne, to pa že ne, »jaz se pa res ne mislim spreminjat«. Raje kar gleda in vzdihuje … »hmm …« (in vzdihne kot najstnica) »kako globoke oči ima … in kako lepe »krače«. Pa saj ne vem ali naj se smejem, naj verjamem kar slišim, naj kaj rečem ali je bolje, da sem kar tiho. Seveda mi gre pa na smeh. Rečem le »Kdor ne riskira, ne profitira in če nič ne rečeš, nič ne nakažeš, človek ne more vedeti kaj se dogaja s tabo. Pa saj ne more brati tvojih misli. To, da že ptički čivkajo, da si zatreskana, je jasno, a oseba tega ne ve.«
Hja … želeti si nekaj in to dobiti, … tukaj se pa zopet postavlja vprašanja, če si oseba res to želi ali bi zanimanje usahnilo, ko bi to dobila? Ahh … ta ljubezen ali zaljubljenost, kakšno zmešnjavo dela v glavi in kaj šele čustveni kaos.
Dano nam je toliko priložnosti, možnosti popraviti izpit vedno znova in z nova ob tem se pa učiti. Preprosto sprejeti je potrebno. Najprej le odpreti srce, razširiti roke za sprejemanje in nato korak po korak stopati po poteh novega.
Prav, če se bojiš besede »spremeniti/jati«, prav, kdo pravi, da se »moraš« spremeniti? Saj v bistvu si ti TI in že sam korak te vodi po poti rasti in ljubezni. Ti pa le sprejemaj, preprosto sprejemaj in uživaj v vsakem trenutku, kot da je ruski bife.
Hvala ti, da si me opomnila, da si opazila mojo zaljubljenost in da pozorno zreš v moje ogledalo. In hvala, da si me spremljala del poti na poti Življenja.
Z Ljubeznijo v srca,
Natka
inspiracije