»VSAK JE SAM SEBI NAJBLIŽJI« je že stara življenjska resnica, ki govori, da sami sebe najbolje poznamo. Pa je to res? Seveda sami sebe najbolje poznamo, a največkrat se preprosto nočemo poznati oz. ignoriramo svoj lastni jaz, ga zanikamo.
Bližje nam je svoj pravi jaz zanikati za potrditev zunanjega sveta in se odeti v »ogrinjalo«, ki nam pravzaprav ne pristoji. Morda nam še všeč ni, a se mu vseeno prilagodimo, se ga tako navadimo, da ga vzamemo za svojega. Svoje občutke potisnemo ob stran in se raje postavimo v vlogo opazovalca, kot da se »razkrijemo« ali da bi morda odigrali lastno vlogo. Vsak igra svojo vlogo na odru življenja, a redki se opogumi razgaliti, odvreči masko, sleči neudoben kostum in preprosto BITI. Ne igrati, temveč biti. A vedno pride trenutek, ko nas to ogrinjalo tako zelo utesnjuje, da ga preprosto odvržemo, se razgalimo za ceno svobode. Pride trenutek, ko sonce v življenje posije tako močno, da odvržemo vso odvečno »navlako«, ki smo jo nabirali in kopičili skozi to »umetno«, zaigrano obdobje.
Navzven tako površinski, ohlapni, neosebni, celo avtomatski, a v duši vre, kipi, vse poka po šivih od hrepenenja, želje biti nekaj druga kar pričakuje svet od nas (in ali res vse to svet pričakuje od nas ali MI tako mislimo?). Brez etiket, brez omejitev, brez zidov in ščitov, brez okvirjev, brez … si dovoliti pokazati svojo drugačnost, »čudnost«, brez sramu, brez strahu, »Kaj bodo drugi rekli?« ali »Kaj si bodo drugi mislili o meni?« in brez občutka krivde. Si dovoliti pokazati iskrena čustva, si upati na glas povedati svojo resnico, svoje mnenje kaj mislimo, tudi na glas ne le v svoji glavi. Včasih smo tako ozkogledni, da se odločimo za bližnjico, da raje prevzamemo vlogo neiskrenosti, se zatajimo in lažemo sami sebi, ko se priključimo »črednem nagonu«, se strinjamo z njimi, a glava avtomatsko odkimava.
Te takozvane »laži« so že tako avtomatske, da še sami verjamemo vanje, v »naučeno« resnico, vse dokler ne popoka po šivih in rodimo se mi. Pričnemo globoko, svobodno dihati, da je že strah zbujajoče. Kot ob rojstvu otroka, ki ga na novo spoznavamo, od prvega diha. Goli, brez vsega, a sveži in svobodni, MI.
inspiracije