Vsakdo pride do točke, ko reče: Kar je preveč, je preveč! Lahko da imaš dovolj nalaganja obveznosti, pretvarjanja, da si nekdo, ki nisi. Mogoče imaš poln k***c svojega življenja, ali sebe, ali oseb okoli sebe, ali svojih misli, ali ponavljajočih se situacij.
Ali pa imaš dovolj, da imaš zmeraj občutek, da moraš ljudem ugajati in da vse postavljaš na piedestal.
Mogoče imaš dovolj strahu – ki te tako ohromi, da ni več življenja v tebi. Grozno je, ko se zaveš, da ni življenja v tebi, ker si tako prestrašen – ja, ni ga, ker si v takem krču.
Takrat dobiš občutek, da je treba nekaj narediti. Karkoli, samo da narediš. Tudi to, da vse pošlješ nekam. Vulgarno. Z vso silo, ki jo premoreš. Z jokom, besom. Ali pa mirno, z globokim razočaranjem. Vse je odvisno od tega, kje si, kakšna je dana situacija, kaj se želi izraziti skozi tebe …
Mogoče preklinjaš, mogoče brcaš, mogoče narediš grozovito napako, ki se šele čez pol stoletja izkaže, da je bila nujna v tistem trenutku. Mogoče molčiš, znova pogoltneš in ponoviš. Ampak enkrat je DOVOLJ. Mogoče ti mora biti večkrat po malo dovolj, da je potem enkrat dovolj.
Osho pravi, da je vseeno, kaj v tej točki naredimo, karkoli, čeprav se kasneje izkaže, da smo naredili napako – pomembno je samo, da odvržemo bremena in zadržke, ki nas omejujejo. Sicer nas hočejo zadušiti in nam pohabiti življenjsko energijo.
Ali si predstavljaš, koliko energije se nabira v tebi, kaj vse nezavedno zadržuješ, kaj tlačiš? Ali si predstavljaš, koliko te vitalne energije se bo sprostilo in te preplavilo ob tem, ko si boš dovolil/-a odvreči stare vzorce, prepričanja, ko si boš dovolil/-a, da je preveč, ko si boš dovolil/-a zlom?
Ampak kako preobraziti zlom v preboj?
Bi želel/-a formulo, kajne? Ne obstaja in hkrati obstaja …
Nikoli namreč ne moreš vedeti, ali bo zlom pripeljal do preboja. Življenje ti ne da jamstva, da bo zlom postal preboj. Čeprav vedno poskrbi zate – večni življenjski paradoks.
Težko se je soočiti s temo, a le tako lahko postanemo celoviti. Ko ji pogledamo v oči in si dovolimo biti goli – čutiti svojo nemoč, bes, jezo, žalost, razočaranje, zaupanje, ljubezen, povezanost. Ko si dovolimo priznati, da nimamo pojma, da ne vemo, kaj bo v naslednjem trenutku. Da smo v primerjavi z življenjem popolnoma nevedni, saj nikoli ne vidimo celotne slike, ko delujemo s položaja posameznika …
Potem se šele lahko odpremo življenjski energiji. In ko življenju končno dovolimo, da steče skozi nas, ko spustimo nadzor nad vsem, potem ugotovimo, da je življenje samo izjemna inteligenca. Veliko modrejša od nas, popolna, a nepredvidljiva. Zato je tako strašljiva, saj je ne moremo predvideti, in zato ji tako težko zaupamo. Je strašljivo močna in mogočna.
Nikoli ne moreš vedeti, ali ti bo prinesla zlom ali preboj
V tej neznanki je izjemna moč, in kdor zmore vanjo stopiti zavestno, postane mojster, kot pravi Osho: ''Le mojster zmore zlome preobraziti v preboje.''
Stopiti v zlom zavestno od nas zahteva veliko mero poguma in iskrene ponižnosti – ne tiste ponižane ponižnosti, kjer se počutimo nemočni, ampak iskrenega zavedanja, da nimamo nadzora nad življenjem.
Če smo vse življenje navajeni, da vsako situacijo nadzorujemo in že nadzorovano situacijo skušamo rešiti s še več nadzora, je to, odkrito povedano, težko. Sprejeti, da ne veš, kako se bo življenje odvilo, kaj bo prineslo, je prekleto težko. Ali boš srečen, ali boš ostal s partnerjem, ali si boš ustvaril družino, ali boš ostal v stikih s starši, ali boš izgubil vse bližnje, če živiš tako, kot čutiš, ali boš zbolel, umrl, ali boš ostal brez denarja in pristal pod mostom, ali zmoreš živeti sam …?
Ja, vse to se lahko zgodi. In kaj potem? To se lahko zgodi, tudi če vse življenje spretno manevriraš in ti uspe nadzorovati življenje. Vse je možno, vedno. Najboljši in najhujši scenarij. Vse, kar lahko storiš, je, da se v njem sprostiš, dovoliš življenju, da steče skozi – ker bo, tako ali drugače.
Saj veš, najtemneje je tik pred zoro. Najprej pride trda tema, šele nato vzide sonce. Ampak sonce ob zahajanju nikoli ne da Zemlji garancije, da bo naslednje jutro vzšlo in jo pobožalo s svetlobo. Čeprav je do danes še vedno vzšlo.
Čas je, da se odločiš: te bo strah življenja ali boš postal/-a življenje?
inspiracije