Ljudje se večinoma ne znamo odločati, ne vemo kako bi živeli in kaj bi počeli v življenju. Zadovoljimo se z povprečnim ali še huje, prosto plavamo, kamor nas nese družba in njeni standardi. Nad svojim življenjem ne prevzamemo kontrole, ne sprejemamo odločitev. Preprosto se zabubimo v toplem, prijetnem okolju, kjer nas imajo vsi radi in nas spodbujajo ter nas obdajajo s svojim razumevanjem in ljubeznijo. Ko pa vstopi v naše življenje nekdo z rahlo drugačnim pristopom pa postane naš največji sovražnik. Pa je res?
Takšno dojemanje sveta se prične že v našem otroštvu, kjer je naša edina okolica varno zavetje družine. Eden prvih šokov se zgodi, ko prestopimo šolska vrata. Tukaj se soočimo z novimi prijatelji ter profesorji. Vsak od nas se najverjetneje spomni profesorja, ki mu je bil pri srcu in enega profesorja, ki ga ni prenašal in bi najraje preskočil vse njegove ure in teste.
Ker sem strasten filmofil in sem trenutno več kot navdušena nad filmom Razredni sovražnik ,ki se po mojem skromnem mnenju lahko uvrsti med najboljše klasike, si privoščimo ta film za vzgled. V njem so predstavljeni novomeški dijaki, ki obtožijo svojega učitelja nemščine za sošolkin samomor. Nov, hladen profesor nemščine je vse kaj drugega kakor ljubeča predhodna profesorica. Ker dijakinjo Sabino želi s provokacijo pripraviti do tega, da bi sprejemala odločitve, je po njeni smrti popoln krivec v očeh njenih sošolcev, ki sprožijo upor po celotni šoli…
Profesorica, ki je všeč večini dijakov je prijazna, razumevajoča in skuša pomagati vsem pri njihovih težavah ter jim nudi prijazno študijsko okolje. Pouk pri njej je zanimiv, zastavljen po minimalnih standardih, kar omogoča lahke kontrolne naloge ter višje ocene. In zakaj je tako priljubljena? Ker je super, zabavna, ker se ob njej počutimo varne in sprejete.
Na drugi strani imamo profesorja, ki je strožji, zahteva visok nivo znanja, lahko bi celo rekli, da mu primanjkuje sočutja, ni topla osebnost, še manj pa ne trpi neodločnosti. Učence želi skozi snov pripraviti do kritičnega razmišljanja ter lastne angažiranosti. Vendar ljudje na tak hladen pristop v večini reagiramo kot da nam ta profesor želi kaj slabega. Vso dobronamerno provokacijo vzamemo za oseben napad, v njej ne vidimo priložnosti za rast. Želimo ga odstraniti iz naših življenj, saj v njem vidimo živo zlo, ki je zagledano le v svoj predmet in osebno moč nad nami. To storijo tudi dijaki, ki so prepričani, da je profesor kriv za samomor njihove sošolke. Čeprav jim skuša pomagati s tem da predelujejo literaturo na temo življenja in smrti ga zaradi njegovega hladnega odziva in videza indefirentnosti dijaki označijo za nacija.
Zakaj? Ker jih vrže iz našega varnega pristana, iz njihove cone udobja. Izziva jih namreč , da se soočijo z dogodkom in sošolkino odločitvijo na svoj lasten edinstven način. Ustvarja jim pogoje v katerih jih sili, da se odločijo samostojno, da kritično izrazijo svoje mišljenje. Ne verjame namreč v konsenz temveč v posameznikovo odločitev ter reakcijo na dogodke. Želi jih naučiti, da lahko popolnoma svobodno sprejemajo svoje odločitve če le spremenijo perspektivo dojemanja.
Otrokom skuša sporočiti, da je vseeno, zakaj se je Sabina ubila. Takšno odločitev je pač sprejela. To je bila njej edina možna rešitev ampak bila je njena odločitev. Grozno tragična ampak njena odločitev. Nikogar ni za krivit, čeprav bi se nas mnogo v takšni situaciji počutilo krive. Skuša nam povedati, da smo zase odgovorni sami, sami se odločimo kako bomo reagirali na situacije in dogodke. In šele takrat ko se tega zavedamo resnično začnemo živeti.
Vsi ljudje in situacije bodo namreč v našem življenju če nam je všeč ali ne. Ne odločamo se kaj bomo doživljali. Odločimo se lahko le, kako bomo na te stvari reagirali. Naš odziv je pomemben. Naša odločitev kakšen je ta odziv je pomembna. Vsak mora sprejemati te odločitve posamezno z določeno mero kritičnosti.
Naši največji sovražniki smo torej mi sami. Naša želja po ljubezni, sprejemanju, moči in varnosti nam onemogoča, da bi reagirali neosebno. Ne mislim, da bi morali biti hladni ali da nam ne sme biti mar za druge. Vendar bi bilo dobro če se od vsake situacije odmaknemo in jo ogledamo subjektivno. Naj nas ne zameglijo naša čustva in želja po lažji in udobnejši poti. Razvijmo samokritičnost in željo po odločitvah. Velikokrat nam naš največji sovražnik želi le pomagati. On je le tu, prisoten v našem življenju, od nas je v kakšno vlogo ga bomo postavili. Odločimo se kako bomo vodili naše življenje!
inspiracije