Dan mrtvih. Vedno sem čustvovala z ljudmi, ki imajo rojstni dan na ta praznik. Na dan, ki je tako prežet s smrtjo, jokom in obžalovanjem ter izgubo. Dan, poln spominjanja, in zadnje čase vedno bolj skomercializiran praznik. Dan, na katerega se od vseh pričakuje, da gredo na grobove in se poklonijo umrlim. Kaj pa počnemo med letom? Kdo redno in vestno obiskuje grobove? In zakaj je prav ta dan tako pomemben?
Odkar pomnim, sem grobove na ta praznik vsako leto obiskovala v spremstvu celotne družine. To leto je bilo prvo, da sem zaradi zadržanosti izpustila to tradicijo. Veste, kaj se je zgodilo? Moja ljuba babi se je skregala z menoj, češ kako sem lahko takšna. Da se prav vidi, da nimam nikogar bližnjega, ki bi ga imela rada med umrlimi. In kako lahko kaj takega naredim?
Najprej sem bila šokirana nad njeno reakcijo, nato pa sem ji pojasnila nekaj, kar se meni zdi samoumevno, njej pa nezaslišano. Saj vem, konflikt generacij. Rekla sem ji, da meni prvi november ni enako kot iti na grob. Vem, da je ta praznik posvečen umrlim, in zdi se mi lepo, da ga spoštujemo, vendar se mi zdi, da bi ljudje morali večkrat na grobove, ne le za prvi november. Za ta praznik je na pokopališčih ogromno sveč in rož, kaj pa med letom? Moram reči, da je bolj ubogo … Pojdite in boste videli. Prav tako se mi ni zdela pravična reakcija moje babice, da sem nespoštljiva in da nimam nikogar rada, ker ne grem na grob. Verjemite, tudi jaz sem prižgala svečko v mislih na ljube z vsem srcem, vendar nekje drugje. Vem, da je vseeno, kje, ker so te osebe vedno z menoj.
Torej lepo je, da gremo na grobove, vendar ne pozabimo, da leto nima le enega dneva, temveč še preostalih 364. ;)
Zanimivo mi je tudi opazovati nas Slovence, kakšen odnos imamo do tega praznika. Naše splošno prepričanje je, da je to dan, poln negativizma, obžalovanja, spominjanja izgube. Grozno, če mene vprašate! Kot strastna hispanistka bi vam rada opisala popolno nasprotje tej naši perspektivi. Potem pa se sami odločite, po čem želite stremeti v prihodnje.
To drugačno, svetlo perspektivo boste našli predvsem v državah Južne Amerike in drugje po svetu. A osebno najraje za primer navajam Mehiko, ki mi je posebej ljuba in poznana. Tukaj ljudje ne poznajo takšnega koncepta dneva mrtvih kot mi. Pravzaprav se imenuje dan vseh svetih. Vsako leto okrasijo domove in ulice v žive barve, postavijo oltarčke s smrtnimi glavami na mestih, kjer imajo čez leto oltarčke s svečami. Na ta praznik ne gledajo kot na dan obžalovanja, temveč kot na dan praznovanja, kot zahvalni dan. Z ljubeznijo se spominjajo ljudi, ki so jih zapustili, ter praznujejo, kot da so še vedno z njimi. Napišejo jim pesmi, ki jih recitirajo med družinsko večerjo, pripravljeno v čast umrlim. Ves dan praznujejo in tudi jočejo, vendar le od sreče, da so lahko doživeli vse dane trenutke z ljubljenimi.
Ni to bolje kot naš pristop? Praznujmo življenje, ne objokujmo smrti!
inspiracije