Poznate tisti občutek, ko se vam zdi, da je življenje kar obstalo? Pa ne v smislu, da vam je zastal dih, ker se vam je zgodilo nekaj grozljivega ali pa je odvihral mimo seksi Antonio Banderas. Obtičali v smislu, da se vse okrog vas premika naprej, le vi ne. Vi ste tisti, ki ste obstali in ki opazujete ponavljajoče se dogodke. Tisto grozeče spoznanje, da se že par let vrtite v enem in istem krogu.
To je bilo spoznanje, ki je trčilo vame pred časom. Najprej sem bila zaprepadena, nato se je ta občutek prevesil v zanikanje, nato v opravičevanje. Vendar mi ni dalo miru, karkoli sem naredila. Saj veste kako je, dokler se nečesa ne zavedaš, te ne moti. Zato je lažje biti neveden. Ampak, ko se nečesa zaveš, si lahko zatiskaš oči, vendar te bo vedno po malem kljuvalo.
Nato je to moje kljuvanje, ki je iz mene naredilo zmešano kuro, prerastlo v občutek krivde. Kaj delam narobe? Zakaj so vsi tako uspešni? Kaj je narobe z mano? S čim si to zaslužim? Zakaj se mi to dogaja?
Verjemite, da če bi lahko skočila nazaj v preteklost, bi odšla v prvi trenutek takšnega razmišljanja in si prisolila klofuto. Potem bi si ljubeče povedala, da naj že neham delat žrtev iz sebe.
Ampak sedaj vem, da je bila to moja pot. Brez dolgega uživanja v vlogi žrtve, ne bi nikoli doživela točno tega, kar sem potrebovala. In veste kaj, igranje žrtve včasih prav godi! Godi nam pozornost, godi nam smilit se samemu sebi.Ni zdravo in pride čas, ko to prerastemo, vendar ni nič hujšega, če imamo rahle zdrse. Tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. ;)
Verjemite, da vam bo življenje vedno prineslo klofuto, ki jo boste potrebovali, da se zbudite iz tega. Pomembno jo je le prepoznati, za to pa je potrebno imeti zavedanje, da ne želite biti več žrtev. Predvsem pa moramo imeti veliko potrpljenja in ljubezni do sebe. Hkrati pa ne smemo biti prestrogi sami do sebe.
Sedaj razumem, da je vseeno, če ne vem točno kje sem v življenju in kam sem namenjena. Naredila sem odločitve, za katere sem odgovorna sama in točno te odločitve so me pripeljale do tega trenutka. Niso krivda nikogar drugega, so le moje odločitve. In od sedaj naprej je pred mano le morje neštetih možnosti. Izberem lahko le eno pot in zaupam, da je prava. Vem, da me bo pripeljala tja kamor moram priti.
To absolutno ne pomeni, da predam vajeti svojega življenja in jih prepustim naključju. Nasprotno! Zgrabim krmilo svojega življenja in odplujem odločno naprej. Tako, da postanem kapitan svojega življenja! Z zavedanjem, da mi bo kdaj spodrsnilo in bom na trenutke še boga žrtvica, vendar z odločnostjo, da bom prepoznala te trenutke. Hkrati pa z ogromnim zaupanjem v življenje in sebe.
Kot pravi moj Lubi; tudi, ko ponoči vozimo avto, vidimo pred sabo le toliko ceste, kolikor jo osvetlijo žarometi. In to nas nikoli ne ustavi, da ne bi prispeli do cilja.
inspiracije