Uh , kako hitro se leto obrača. Ponavadi je to stavek, ki ga pogosto slišimo po novem letu, a v mojem svetu je uporabljen dvakrat letno, primarno jeseni. Jesen je vedno pomenila nove začetke, čas aktivnosti po brezskrbnem poletju. Ali je to prvi šolski dan v osnovni šoli, srednji šoli ali na faksu. Še v večini služb se po umirjenem poletju začnejo veliki projekti.
Spomnim se kako sem vsak konec avgusta komaj čakala na prvi šolski dan. Vem, bila sem ena redkih otrok, ki se je veselil šole. Ni bilo večjega razburjenja kot iti nakupovat zvezke, izbirati kulice, barvice in potem karseda živobarvno okrasiti zvezke, jih oviti in nalepiti nalepke. Ampak nisem bila edina, vsi otroci so se veselili šole, saj je to pomenilo celodnevno druženje z vsemi otroci in živalmi, ki smo jih imeli v šolskem terariju.
In potem je prišel prvi šolski dan. Dan za katerega sem vsako leto znova skrbno izbrala oblačila, prosila mamo da mi je spletla kitke ali naredila čop ter sprejela od atija kakšno modrost. Prvič sva se skupaj z mamo odpravili proti šoli, pred katero je čakala kopica otrok, ki jih nisem poznala. Na nek način je bilo strašljivo, a hkrati sem bila polna pričakovanj. Ampak veste kaj mi je vlilo pogum? Moja mami, ki je stala poleg mene in mi ob odhodu, ko nas je ravnatelj poklical noter, podarila ogromen objem in mi zašepetala, da me ima rada in da me bo čakala prav tukaj, ko se pouk konča. In ko sem odšla v višje razrede me je odpeljala v šolo vsakič, tudi ko sem ji rekla da ne želim, da gre z menoj na dvorišče in da bom izstopila kar na postaji. Verjamem da jo je prvič bolelo, a pustila mi je da grem svojo pot. Tako sem pograbila roko svojega bratca in skupaj sva odšla proti šoli, jaz presrečna in on nesrečen ker je znova prišel prvi šolski dan.
Nimam še otrok, zato lahko govorim le iz stališča prvošolčka, dijaka in študenta.
Ni večjega daru kot je zaupanje vase. In ta dar si lahko podariš le sam, da pa je to možno že v zgodnjem otroštvu pa ti omogoči tvoja družina.
Ne glede ali smo veliki ali mali, prvošolčki, dijaki ali študentje vedno ob prestopu tistih velikih vrat, za katerimi leži znanje in novi ter stari prijatelji, potrebujemo le eno stvar. Vašo brezpogojno podporo, vedenje da če se ob prestopu teh vrat ozremo nazaj, vas vedno lahko ugledamo. Vi nam mahate, se smejite ter nas z vso ljubeznijo podprete da stopimo v nove dogodivščine.
In čeprav nam dovolite da stopamo po svoji poti sami, nam nudite zavedanje da ste naša opora, ki je ne bomo nikoli izgubili. Hkrati nas naučite da se soočimo s svetom in se ne smilimo sami sebi ter ste naše ogledalo v katerem lahko vidimo le morje ljubezni in vere v življenje.
Vse to samo zato ker nas brezpogojno ljubite in nam to poveste ob prebiranju pravljic, ob zajtrku ali ko razbijemo vaš najljubši krožnik iz porcelana.
Z ljubeznijo,
Nastja
(vir slike: http://www.educationinamerica.com/blog/parents-need-back-to-school-tips-too/)
inspiracije