Negativni Spomini in Premik

Preteklost je dostikrat taka velika omejitev. Kako bi bilo, če bi živeli bolj v tem trenutku in z mislimi kaj vse je pred nami in kaj vse je možno? Kako se zgodi tak premik?

Kaj pomeni, da rešimo težke, negativne spomine?

Velikokrat pri ljudeh ta rešitev pomeni, da morajo zavrniti svoje spomine, lahko tudi svoje vrednote, svoja prepričanja, svojo identiteto.

Ljudje jim govorijo, da naj spustijo in gredo naprej, naj se sprijaznijo, naj drugače razmišljajo o tisti situaciji. Saj imajo prav, ampak ker ne doživljajo teh spominov na tak način kot oseba ki jih ima, takšni nasveti nič ne pomagajo.

Za to osebo ki ima težavo dostikrat to pomeni, da morajo narediti nekaj kar nočejo. Ponavadi se zatakne in spomini ostanejo za zmeraj, najlažje in najslabše v tistem trenutku je še, da jih spravijo nekam globoko v ozadje in si rečejo, da so predelani, še dosti hujše je, da te spomine predelujejo vsak dan, celo življenje.

Opažam, da se dostikrat zgodi to, da ljudje verjamejo, da je treba situacijo popolnoma analizirati in razumeti zato, da se bodo lahko dobro počutili in jo predelali. Včasih to celo deluje, najpogosteje pa ne. Še hujše je, ko si mislimo, da se je potrebno s to težavo za večno ukvarjati, ali, da ne more it stran kar tako. Celo svoje življenje, svoje vrednote in prepričanja, svojo vrednost zgradimo okrog te težave.

Ko smo tako poistoveteni s svojo preteklostjo velikokrat izgubimo svojo smer, svoje sanje in niti ne vemo kako bi bilo, če teh težav nebi bilo? Niti ne vemo kaj narediti, da se jih rešimo. Kaj je sploh za predelati? Če bi bilo to logično in na nivoju razuma, bi najbrž to težavo že zdavnaj rešili, ja?

Kaj pa je za spremeniti? Na kaj lahko vplivamo?

Še en kompleksen miselni proces ki se zgodi je ta, da pričakujemo, da se bo še vedno ta situacija na nek magičen način spremenila in potem se bomo lahko o njej boljše počutili. Gre za pričakovanje, da se bodo drugi spremenili in potem bo vse vredu. Na tak način damo vso svojo moč nekam drugam in se delamo kot da nimamo nobenega vpliva, igramo se žrtev in ohranjamo problem. Lahko tudi podoživljamo situacijo tako, da ustvarjamo podobne izkušnje.

Moje razmišljanje o takih spremembah in kaj je potrebno da predelamo težke negativne spomine je, da lahko ohranimo svoje mnenje o situaciji, ampak občutki in psihično trpljenje, trauma, je tisto, kar si želimo transformirati in kar nas najbolj omejuje. Um je vedno nekako naravnan na težave in si misli, da bo to, da se s težavo neprestano ukvarja, to težavo tudi rešil. Edini razlog da še vedno razmišljamo o tej težavi je ta, da si jo še vedno želimo imeti. Bolj kot bomo trpeli, bližje smo temu, da težavo rešimo, si misli um. Ravno to razmišljanje pa je tisto, ki ohranja trpljenje. Lahko je to res tudi rešitev, ampak samo tedaj, ko bo trplenje dovolj veliko, bomo to težavo rešili. Ampak kaj to sploh pomeni, da jo rešimo? Ponavadi gre za to, da spustimo negativne odzive. Gre samo za to, da Prenehamo delati to kar vedno počnemo in dovolimo da je kar je. Gre za relaksacijo, za sprostitev občutkov in sprostitev oprijemanja negativnih miselnih vzorcev. Na nek bizaren način gre za neke vrste brezbrižnost v tistem trenutku sprostitve. Ponavadi se miselni vzorec spremeni potem ko pride do čustvene spremembe.

Kaj je potrebno da se to zgodi? Lahko samo to, da dovolimo da je v tem trenutku to kar je. Lahko tudi samo to, da si dovolimo mislit najhujše stvari možne. Dostikrat opažam, da se velike spremembe zgodijo takrat, ko si dovolimo, ampak res dovolimo popolnoma negativno razmišljanje, ko dovolimo naši domišljiji, da si zamisli najhujši možen scenarij. Psihične težave ohranjamo lahko samo s preprostim odporom do tega kar bi naša zavest rada doživela. In dostikrat niti ni nujno, da si zavest želi to doživeti v realnosti. Paradoks je ta, da če ne dovolimo zavesti, da sanjari, da si zamisli najslabši možen primer, potem naredi zavest vse, da to doživi, bodisi preko drame ali kakorkoli drugače preko življenjskih okoliščin. Mogoče se vam to kar pišem zdi odpuljeno, drugi najbrž veste da je naša psiha neomejena. Najbrž je res potrebno dovoliti kanček odprtosti, da si to dovolimo kar pravim in da smo v pravem okolju in včasih, da imamo pravo podporo in vodstvo, še posebej, ko rešujemo takšne težave preko občutkov in čustev in je to kar v tistem trenutku potrebujemo ravno odprtost, popolno sprejemanje in bližino ter vednost, da smo pomembni in dovolj dobri takšni kot smo.

Jaz mislim, da je življenje narejeno zato, da raziskujemo, da se učimo in odučimo in da smo v nenehni interakciji trenutka. Ko je um ujet v nekem cikličnem vzorcu, ali tudi ko um razmišlja po svoje brez našega nadzora, bomo bolj težko popolnoma prisotni kaj šele da bi bili sproščeni. Mislim, da je ta kvaliteta prisotnosti pomembna za vsakega človeka, ne samo za tiste, ki pomagamo drugim pri takšnih spremembah, ampak na sploh zato, da čutimo v življenju notranji mir in sprejemanje te izkušnje življenja ki jo vsak posameznik živi.

Odvisno seveda od posameznika, od življenjskih okoliščin, ampak se mi zdi, da gre v vsakem primeru za učenje naših notranjih procesov in našega delovanja zato, da lahko v življenju bolj efektivno delujemo in da spoznamo sploh kaj se v resnici dogaja. Vsaj dokler imamo dosti energije v glavi smo vpeti v razum in v iskanje pomena. Ker naslednje vprašanje, ki se mi poraja medtem ko to pišem je: ko imam popoln nadzor nad svojim umom in ko imam posledično nadzor nad svojimi čustvi in lahko opazujem svoje občutke brez reakcij, kdo potem sploh sem, jaz?

Težke spomine se reši na različne načine. Lahko preko pogovora, v kolikor ima sogovornik širši vpogled, lahko pa tudi direktno preko občutkov. Prednost nevro-lingvističnega programiranja je ta, da lahko človeka vedno podpiramo v njegovih procesih kot celoto in uporabimo takšen pristop, ki je najbolj primeren v dani situaciji in je usmerjen v rešitev.

Za spreminjanje težkih in lahkih spominov mi lahko pišete na info@matejmiklavec.com in se pogovorimo o tem kako vam lahko pomagam zaživeti bolj sproščeno, sočutno in z več energije.