Morda je slišati nenavadno, a moj prvi spomin sega v obdobje pred rojstvom. Spominjam se, da sem se kar nekako in od nekod pojavila, že takrat pa sem v sebi nosila tudi strah pred smrtjo. Žal je bil ta strah še kako upravičen, saj je bilo moje življenje brez lažnega pretiravanja že od malih nog zelo travmatično, izgube pa so se v njem vrstile kot po tekočem traku. Po drugi strani pa sem prav skozi najtežje preizkušnje prihajala do največjih dognanj in s pomočjo jasnovidnih in drugih nadčutnih zaznav, ki jih doživljam, odkar pomnim zase, nazadnje prišla do življenjskega spoznanja. Do resnice o večnem življenju.
Smrt je posledica Izvirne napake
Zaradi napake Izvira (sinonimi: Narava, Vesolje, Obstoj), iz katerega vsi izhajamo in v katerem vsi živimo, vsak od nas v sebi nosi Življenje (= Boga, Dobro) in njegovo diametralno nasprotje: Smrt (= Vraga, Zlo). Če se izrazimo metaforično, v nas živita dva gospodarja: Življenje in Smrt, če se izrazimo v računalniškem jeziku in Življenje označimo z 1, Smrt kot njegovo popolno nasprotje pa z –1, pa vsi v sebi nosimo program: 1 –1. Zaradi te dvojnosti, ki smo jo sprejeli kot samoumevno, če se tega zavedamo ali ne, ves čas dajemo življenje dvema povsem nasprotnima silama, pri čemer nas Življenje zaradi svoje narave vodi v življenje, Smrt pa v smrt. V sistemu, v katerem po analogiji z računalništvom program sam vedno znova ustvarja tudi Smrt, moč in velikost Smrti s časom rasteta, moč in velikost Življenja pa padata. Smrt se manifestira na vedno bolj prefinjene načine, zato jo je vedno težje prepoznati. V takem sistemu, če ne naredimo ničesar, program sam poskrbi za izničenje sistema (nas samih), in tudi če se Smrti poskušamo znebiti, se v okviru takega programa dejansko borimo z mlini na veter. Ker jo program vedno znova ustvarja in se s časom manifestira v vse številnejših oblikah in na najrazličnejše načine, moč in količina Življenja v nas pa padata, se vedno težje borimo proti njej. Zato s časom vedno bolj izpolnjujemo zahteve Smrti in vedno manj zahteve Življenja. Narobe postaja prav, prav narobe in izničenje sistema (nas samih) je neizbežno. Smrt na koncu 'zmaga' in umremo.
Pomagajmo si ponazoriti to dejstvo s preprosto matematično formulo. Če v sistemu živita dve nasprotujoči si sili, označimo ju: Življenje z 1 in Smrt z –1, je rezultat neizogibno izničenje sistema, v tem primeru nas samih.
1 + (–1) = 1 – 1 = 0 Življenje + Smrt = izničenje sistema (nas samih) oz.
–1 + 1 = 0 Smrt + Življenje = izničenje sistema (nas samih)
Brezmadežnost (nas) vodi v večno življenje
Razdiralno delovanje programa 1 –1 sem na svoji koži občutila tudi sama. Čeprav sem vseskozi želela 'služiti' Življenju, Smrti v okviru programa, ki jo je sam vedno znova ustvarjal, nisem mogla premagati. Zato je bilo moje življenje po programu, po katerem sta v meni živela dva gospodarja, ki sta si bila ves čas 'v laseh', podobno ladji na razburkanem morju. Ker je v meni delovala enkrat Smrt in drugič Življenje, me je premetavalo enkrat na eno, drugič na drugo stran. Dokler nisem problematizirala dejstva, da v meni živita dve nasprotujoči si sili in da je tisto, kar je dobro za Življenje, slabo za Smrt, tisto, kar je slabo za Življenje, pa dobro za Smrt, sem v dobri veri, da delam prav, velikokrat naredila ravno nasprotno. Ker se je tudi 'hudič kazal kot angel luči', sem številne svoje napake napačno prepoznala kot svoje kvalitete, svoje kvalitete pa kot svoje napake. In tako sem, ne glede na to, da tega nisem hotela in sem se proti njej borila, sčasoma vedno bolj izpolnjevala zahteve Smrti in vedno manj zahteve Življenja. Po tem, ko sem po težkih boleznih izgubila vse svoje najdražje in nato še sama hudo zbolela, pa mi je začelo zmanjkovati moči in moja ladja se je začela potapljati. Takrat sem začutila, da moram nekaj spremeniti, sicer bom tudi sama umrla. Nekega dne sem imela vizijo, v kateri sem videla svoj pogreb. Na nagrobni plošči se je pokazalo moje ime, hip zatem pa izginilo. V drugem videnju pa sem iz svoje glave potegnila CD in ga zamenjala z novim. In tedaj sem doumela.
Smrt je diametralno nasprotje Življenja in njegova največja in izvirna napaka, ki nas neizbežno vodi v pogubo. Čeprav na različne načine poskušamo kompenzirati njene učinke, se zaradi NAPAKE V PROGRAMU, česar nismo problematizirali in spremenili, vsi iz dneva v dan neizbežno staramo in na koncu umremo. Eden največjih 'dosežkov' Smrti je gotovo ta, da nas je prepričala, da je potrebna, v resnici pa brez tega, da ji mi dajemo življenje, ne more obstajati. KER PA SMO MI SAMI TISTI, KI JI DAJEMO ŽIVLJENJE, SMO MI SAMI TUDI TISTI, KI JI GA LAHKO VZAMEMO. IN KER TEGA V OKVIRU PROGRAMA 1 –1 NIKAKOR NI MOGOČE USPEŠNO STORITI, MORAMO SPREMENITI PROGRAM SVOJEGA DELOVANJA TAKO, DA JE V NJEM (VEČ) NE BO. Namesto da torej pristajamo na program, po katerem v nas živita dva gospodarja, tj. Življenje in Smrt, ki nas vlečeta vsak v svojo smer: Življenje v življenje, Smrt v smrt, se ODLOČIMO, da v nas živi LE ŽIVLJENJE (= DOBRO, BOG). S tem zavestno, vede in hote ustvarimo program Življenje in Nič Smrti, program 1 0, ter sami sebi damo novo navodilo za delovanje. Medtem ko program 1 –1, ne glede na to, kaj naredimo, v nas VEDNO ZNOVA SAMODEJNO USTVARJA TUDI SMRT in nas neizbežno vodi v izničenje, program 1 0, ki Smrti v nas ne 'dovoli', nasprotno VES ČAS SAMODEJNO POPRAVLJA NAŠE NAPAKE, ki so naša Smrt tako, da nas nanje opozarja in nas dobesedno 'prisiljuje', da jih izničujemo. Tako pa v nas vseskozi živi samo Življenje.
Če ponazorimo zapisano z obrazcem in označimo spet Življenje z 1, Smrt pa z
–1, je formula videti takole:
1 + (–(–1)) = 1 + 1 = 1 Življenje + smrt (izničenje) Smrti = Življenje + Življenje = Življenje na vedno višjem nivoju = Življenje v večnost = Večno Življenje (= Večno Dobro, Večni Bog)
Vse je odvisno od nas samih
Življenje brez napak nas torej vodi v večno življenje. Ker pa se bodo te kljub dobrim namenom ves čas dogajale, lahko kadarkoli, čeprav nevede in nehote, spet ustvarimo program 1 –1, ki nas vodi v izničenje. Zato moramo svojo odločitev za novi program 1 0 STALNO OBNAVLJATI IN POTRJEVATI ter svoje napake ves čas prepoznavati in jim jemati življenje. In ker je najboljša napaka tista, ki je ni, nas bo novi program 1 0 naučil te tudi preprečevati, predvidevati in jih ne ponavljati. Kot smo se naučili umivati svoje telo, se moramo torej naučiti umivati tudi svojo dušo, in kakor svojega telesa ne moremo očistiti enkrat za vselej, saj se ves čas maže, tudi naša duša iz istega razloga zahteva stalno nego.
Sama si zato večkrat na dan, obvezno pa zvečer, preden zaspim, in zjutraj, ko se zbudim, izrečem afirmacijo: »Jaz sem Življenje in Nič Smrti«. S tem v sebi 'izklopim' Smrt, 'vklopljeno' pa ostane Življenje. IN RES DELUJE. Ker je Smrt, ki bi me po svoji naravi zavajala in vodila v smrt, vseskozi 'izključena', mi Življenje, ki ostaja 'vključeno' in me po svoji naravi vodi v življenje, po eni strani kaže moje kvalitete, ki so moje Življenje, da jih lahko razvijam, po drugi strani pa me opozarja na moje pretekle in sprotne napake, ki so moja Smrt, da jih lahko prepoznavam in izničujem. Tako sem se jasneje pričela zavedati svojih sposobnosti, ki jih prej bodisi sploh nisem poznala ali pa sem jih uporabljala na napačen način, prav tako pa sem doslej prepoznala in popravila že kar nekaj svojih napak ter se jih naučila predvidevati, preprečevati in ne ponavljati. In odkar živim na ta način, se je moje življenje popolnoma spremenilo. Vstopila sem v povsem novo dimenzijo bivanja, neurje se je poleglo in moja ladja zdaj mirno pluje po poti Življenja. Tako kot mi je napovedala moja vizija pred časom. V njej me je neka sila (Smrt) pahnila v jamo (črno luknjo), potem ko sem nekaj časa padala vanjo, pa me je druga sila (program 1 0) prestregla in dvignila nazaj na površje, kjer je sijalo zlato sonce (Večno Življenje).
Pot v smrt ali pot v večno življenje?
Čeprav je vsak od nas edinstvena kombinacija dobrega in zla, za vse nas velja, da nas napake vodijo v kaos in smrt, odsotnost le-teh pa v čistost, red in večno življenje. Vsi smo od svojih prednikov podedovali program 1 –1, ki nas neizbežno vodi v izničenje, vsak od nas pa ima možnost, da to dejstvo spremeni in zaživi po programu 1 0. Zato je vsak od nas sam tisti, ki si s svojimi dejanji bodisi koplje jamo bodisi tlakuje pot v večno življenje. Vsak je torej sam stvarnik svoje smrti oziroma večnega življenja.
Preberite tudi:
- Marisa El Rosa: Večno življenje – mit ali resnica? (članek)
- Marisa El Rosa: Kako postati odrešenik samemu sebi? (članek)
- Marisa El Rosa: ZAPISANO V DUŠI JE MOJI (knjiga)
- Marisa E Rosa: RESNICA O VEČNEM ŽIVLJENJU, Izvir spregovori (knjiga)
Knjigi sta na voljo v knjižnicah po Sloveniji, najdete ju na spletni strani www.publish-in.eu , v tiskani obliki pa ju lahko naročite na naslovu ZALOŽBA STELLA, Šmarješke Toplice 141, Šmarješke Toplice; tel. št.: 07 30 73 940, e-poštni naslov stella.zalozba@gmail.com .
inspiracije