Verjetno smo že vsi slišali za kvantno teorijo. Fizikalno to teorijo težko razložimo, saj ne operira več z gotovostmi, ampak z naključji. V naključnem sistemu pa je težko izračunati oz. napovedati obnašanje energije in materije. Zato teorija stvari pravzaprav bolj zapleta kot pojasnjuje. Morda pa to, česar ne more zadovoljivo razložiti kvantna fizika, lahko naredi psihologija.
V ZAČETKU JE BIL PRAIZVIR
Vse, kar obstaja, najprej obstaja kot misel. Seveda se nam ob tem takoj porodi vprašanje, kdo pa to misel ustvari. Tako trčimo ob doslej še vedno nerazrešeno vprašanje, kaj je bilo prej. Kura ali jajce. Da smo presekali ta Gordijski vozel, smo vpeljali idejo o Praizviru (Pranaravi, Pravesolju, Praobstoju) in tako določili začetek obstoja. Ko ta eksistira, pa nadaljnji potek znamo razložiti. Obstoj z idejo rodi nov obstoj, ta z idejo spet nov obstoj… Tako je obstajal Praizvir pred Izvirom in naši predniki pred nami, vendar pa nad Naravo ni nikogar in ničesar. Obstaja le preteklost, sedanjost in prihodnost Izvira (Narave, Vesolja, Obstoja, Stvarnika, Kreatorja), katerega rezultat in del smo tudi mi sami. Zato nad nami res je bila, je in bo Narava, nadnaravno pa ne obstaja.
MISEL SE OBNAŠA KOT KVANT
Kvanti se obnašajo kot delci in kot valovanje. Foton je npr. svetlobni kvant, ki je pretežno valovanje, vendar pa je tudi delec z zelo, zelo majhno maso. Tudi misel se dejansko obnaša enako. Je pretežno valovanje, ki pa ima tudi majhno maso. Zato ima misel, enako kot svetloba, zelo veliko hitrost, in se zaradi tega zelo hitro realizira. Tu pa obstaja nevarnost, s kakršno se je srečal naš Izvir (Narava), velja pa tudi za nas. Ob ustvarjanju namreč kreiramo dobre stvari, ki nas vodijo v življenje, kar je dobro, a delamo tudi napake, ki vodijo v smrt, kar pa je slabo. Ker pa na nivoju misli vse skupaj poteka zelo hitro, bi tako lahko zelo hitro tudi umrli. K sreči pa se vse misli (dobre in slabe) realizirajo TAKOJ le na nivoju misli, da se misel tudi utelesi, pa potrebuje določen čas.
Na začetku je Izvir ustvarjal le dobro, zato se je tudi utelešalo le dobro. Ker pa neprestano ustvarja, je, ko je naredil napako, ustvaril svoje nasprotje, ustvaril je svojo smrt. Ta se je najprej realizirala na nivoju misli, utelesila pa se še ni, saj je za to potreben čas. V tem času pa je Izvir na srečo ugotovil, da je naredil napako, jo prepoznal in popravil. Zato je prišlo samo do njegove smrti v mislih, ne pa tudi do dejanske smrti v materiji (smrt se še ni utelesila). Tako je uvidel, da ni dobro vse, kar ustvari. Zato je spremenil svojo miselnost in ne deluje več po principu: Jaz sem, ki sem, kajti ta misel pomeni: Jaz sem dobro in zlo, kar ga vodi v pogubo, ampak po afirmaciji: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen). Tako se smrt realizira le v njegovih mislih, ne pa tudi v telesu, saj že v mislih, kjer zadeve potekajo zelo hitro, lahko uvidi, kaj je zanj dobro in ga vodi v življenje ter to realizira v telesu, kar bi ga vodilo v smrt, pa že na nivoju misli prepreči. Ustvarja torej z mislimi in svoje dobre zamisli nato udejanji, slabe pa že na nivoju misli izniči. In tako smrt obstaja le v mislih, v materiji pa se ne realizira, se ne utelesi.
ČLOVEK ŽIVI V DVEH SVETOVIH
Človek je ustvarjen po podobi in ideji Izvira in kot razmišljujoče bitje, enako kot Narava, živi v dveh svetovih. Kot bitja imamo vsi ljudje neke skupne biološke značilnosti, zato se v materialnem svetu prepoznamo kot ljudje. Po drugi strani pa vsak od nas živi tudi v svetu misli. Tu pa se naša podobnost neha, saj je svet misli vsakogar od nas popolnoma drugačen in nepredvidljiv. Da si bomo lažje predstavljali, poglejmo zapisano na primeru. Denimo, da potrebujemo nove čevlje. V mislih se je ta potreba, takoj smo jo zaznali, že tudi realizirala. Potem razmišljamo o tem, kakšni naj bi ti čevlji bili, koliko smo pripravljeni zanje plačati, v katero trgovino se bomo odpravili po nakupih ipd. O tem vsak od nas razmišlja drugače, vse te naše misli pa so se na nivoju misli, takoj ko smo jih ustvarili, tudi že realizirale. Toda na nivoju materije čevljev še vedno nimamo. Potem gremo v trgovino in čevlje res kupimo. In šele takrat se je naša ideja o novih čevljih tudi materializirala (utelesila). Lahko pa si tudi premislimo in ugotovimo, da takih čevljev, kot jih mi želimo, ni na trgu, zato ne kupimo ničesar. Ali pa že pred tem ugotovimo, da čevljev še ne potrebujemo, zato v trgovino sploh ne gremo. Čevljev tako na materialnem nivoju nimamo, vse naše predhodne misli o njih pa so se na nivoju misli realizirale. Z mislimi tako dejansko ustvarjamo različne svetove, smo hkrati v vseh njih, in ti svetovi so na nivoju misli resnični in realni. Vendar pa se ti ne realizirajo tudi v materialnem svetu, če svoje misli z novo mislijo preprečimo oz. spremenimo.
Tako vidimo, da je svet misli dejansko popolnoma nepredvidljiv. In dokler se misel tako ali drugače ne materializira, je dejansko mogoče vse. Zato tudi našega odziva ni mogoče vnaprej določiti. Ista oseba se na enak dražljaj v določenem trenutku lahko odzove popolnoma drugače kot trenutek pred tem, različne osebe se na isti dražljaj odzovemo različno ipd. Tako naših reakcij ni mogoče vnaprej napovedati oz. jih izračunati, postaviti zakon pa je praktično nemogoče. Zato je fizika, čeprav je vzpostavila teorijo super strun in naključja, pri razlagi tega fenomena dejansko nemočna. Ni pa nemočna psihologija, ki pravi, da naše misli in naše reakcije niso posledica naključij, ampak so rezultat genetike, vzgoje, znanja, okolja, v katerem živimo, razpoloženja…, dejavnikov torej, ki jih kvantna fizika ne upošteva. Zato so naše misli in reakcije res nepredvidljive, niso pa naključne!
USTVARJANJE Z MISLIMI
Vse, kar obstaja, je najprej misel, vsaka misel pa je afirmacija. Moram po otroka v šolo, grem v trgovino, skuhati moram kosilo, poklicala bom prijatelja… Misel ima zelo veliko hitrost in majhno maso. Zato se na nivoju misli realizira takoj. To je dobro, kadar gre za pozitivne misli. Za te seveda želimo, da se tudi utelesijo. Vendar pa človeka obhajajo tudi negativne misli. Predstavljajte si, da bi se takoj utelesile misli, kot npr.: najraje bi umrl, ubil se (ga, jo) bom, nima smisla…
Človek je razmišljujoče bitje, vendar pa so njegove misli tako pozitivne kot tudi negativne. Zato nikakor nismo dobri taki, kot smo, kot nas učijo nekateri, kajti taki kot smo, smo dobro in zlo. Zlo pa, če ga ne prepoznamo in napak ne popravimo, nas pelje v pogubo. Najprej v mislih, nato pa tudi v telesu. Če se želimo temu izogniti, mora človek delovati po novem vzoru Izvira. V mislih in z mislimi torej ustvarjati različne svetove in situacije in ugotavljati, katere od teh so dobre in ga peljejo v življenje in katere slabe in bi ga vodile v smrt. Zato razmišljamo in predvidevamo, pišemo knjige, ustvarjamo filme, kreiramo navidezne resničnosti, simulacije, igre, … V njih lahko tudi umremo, toda ta smrt je le navidezna, saj obstaja samo v mislih, ne pa tudi v materiji. Ker pa naši možgani ne ločijo med tem, kaj je res in kaj ne, in vse pojmujejo kot resnično, se tako brez nevarnosti za svoje življenje učimo, kaj nas vodi v življenje in kaj v smrt. Vse pa se zapisuje v naš spomin, zato nam stvari, ki smo jih že doživeli in doumeli, ni potrebno doživljati vedno znova in znova, saj se v te svetove kadarkoli v mislih lahko vrnemo in zadeve v njih brez nevarnosti za svoje življenje spet podoživimo (hipnoza, regresija…). In ker smrt tako v materiji ne nastopi, saj jo že v mislih prepoznamo in preprečimo, je to recept za večno življenje.
ZDRAVLJENJE Z MISLIMI, ZDRAVLJENJE Z AFIRMACIJO
Vse naše misli so besede, so afirmacije, so trditve, so ZAHTEVE nam samim, naj se tako zgodi. Poznam primer, ko je neka gospa stalno razmišljala o tem, da ima raka in ga je nazadnje tudi dobila. In umrla. Pa tudi primer ozdravitve raka, ko se je oseba videla ozdravljeno in je tudi res ozdravela.
Z mislimi je torej dejansko mogoče zdraviti, a tudi ubijati (sebe in/ali druge). Materialni svet je precej gost in težak, medtem ko je kvantni svet (svet misli) lahek in fluiden. Zato stvari najhitreje lahko spreminjamo na kvantnem nivoju, v energiji, v misli. Materija pa se na to odzove počasneje in z zamikom, zato z novo mislijo lahko slabe stvari preprečimo, dobrim pa 'pustimo', da se utelesijo. Ker pa človek neprestano nekaj misli, je bilo treba najti misel, po kateri bi se stalno utelešale le dobre ideje. Zaradi tega je bilo treba popraviti prejšnjo idejo Izvira iz misli: Jaz sem, ki sem, ki dejansko pomeni: Jaz sem dobro in zlo, v misel: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), ki vse slabe misli prepozna in izniči že na nivoju misli, tako da se dejansko utelesijo samo dobre. Utelesi se torej le Življenje, ne pa tudi Smrt (=brezmadežnost!). Afirmacija je tako najbolj splošna, a hkrati najbolj usmerjena misel, je misel vseh misli, misel, s katero 'prepišemo' vse druge svoje in tuje negativne misli, pozitivne pa dejansko okrepimo. Kot vse misli, pa tudi ta afirmacija potem potrebuje določen čas, da se realizira tudi v materiji, da se torej utelesi.
Tako je tudi pot od ideje ozdravljenja do njene materializacije, odvisno od stopnje napredovanja bolezni, različno dolga. Če je časa dovolj in telo še ni preveč utrujeno, do ozdravitve pride že v tej dimenziji, na frekvenci, ki jo vidimo vsi. Kadar pa je telo že zelo utrujeno, v materialnem svetu zmanjka časa za ozdravljenje. Takrat naše smrtno telo umre, človek ali žival pa vseeno ozdravi. Ob smrti se energija (duša) namreč sprosti, vendar pa za razliko od predhodnega programa: Jaz sem, ki sem, po katerem se je ponovno materializiralo (reinkarniralo) tako dobro kot zlo, kajti Jaz je bilo oboje, zato je bolezen tudi po smrti obstajala naprej in se okrepljena prenašala na naslednje rodove, kar nas je s časom in z generacijami vodilo v vedno večji pekel in v neizbežno pogubo, nova afirmacija: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost energijo smrti in bolezni takoj spremeni, transformira, v dobro in nič zla, potem pa se to tudi materializira. Vendar pa to 'ponovno rojstvo' sedaj poteče na frekvenci, ki je večini nevidna, a še kako obstaja in jo sama tudi zaznavam. Zato tudi vidim svoje najdražje, ki so vsi umrli za rakom, vendar pa so z afirmacijo vsi tudi ozdraveli in živijo naprej v 'nebesih'.
TEŽAVE IN OMEJITVE PRI USTVARJANJU IN ZDRAVLJENJU Z MISLIMI
1. Dvojna narava: vsi ljudje hote ali nehote in vede ali nevede ustvarjamo tudi negativne misli, ki se, če jih ne spremenimo, sčasoma tudi materializirajo (utelesijo). Rešitev: afirmacija: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen).
2. Naša podzavest: večina našega življenja poteka podzavestno, zato se vseh svojih misli, ki so lahko tudi negativne, ne zavedamo. Rešitev: stalno zavestno delo na sebi z afirmacijo: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen).
3. Lastne blokade: sami sebi postavljamo omejitve v smislu, to je nemogoče, saj nima smisla, saj bom itak umrl, ipd. Rešitev: redno in čim pogostejše izvajanje afirmacije: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen).
4. Čas: vse misli, tudi pozitivne, se na nivoju misli (energije) realizirajo takoj, potem pa potrebujejo čas, da se tudi materializirajo (utelesijo). Rešitev: ne obupajte, če se dobra misel ne materializira takoj. Kot npr. vaše telo, ko zbolite, potrebuje določen čas, da tudi dejansko ozdravite, tudi dobra misel potrebuje čas, da se materializira. Materializacijo pa je mogoče pospešiti s stalnim in čim pogostejšim izgovarjanjem afirmacije: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen).
5. Izvir: Narava je spremenila svoj program delovanja in je zdaj dobro in nič zla za razliko od prej, ko je bila dobro in zlo. Zato bo tudi vsakega od nas sedaj presojala s tega novega vidika. Imamo svobodno voljo, da se odločimo, kako bomo živeli. Zavedati pa se moramo, da mi nismo nad Naravo, ona pa je bila, je in bo nad nami. Zato bo, da bo zaščitila sebe in svoje življenje, temu primerno tudi ukrepala. Vse, kar mi mislimo, da je dobro za nas, namreč ni nujno dobro tudi zanjo, vse, kar je dobro zanjo, pa je dobro tudi za nas. Povedano drugače. Vse, kar vodi v življenje Naravo, zagotovo vodi v življenje tudi nas, kar vodi njo v smrt, pa vodi v smrt tudi nas. Zato je pametno skrbeti za Njen blagor, kajti s tem bomo zagotovo poskrbeli tudi za dobrobit sebe in svojih najdražjih, pametno je prepozna(va)ti in izvrševati Njeno voljo oz. se ji ukloniti, čeprav lahko ni (vedno) enaka naši, kajti ta je gotovo dobra tudi za nas in pametno je slediti Njenemu novemu vzoru in z afirmacijo: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen) spremeniti program svojega delovanja. (Le) v tem primeru nam bo Narava pomagala, da zasijemo v vsej svoji luči, sicer pa nas bo prepoznala kot svojo napako (kot svojo smrt) in temu primerno tudi postopala z nami.
inspiracije