18. julija pred dvema letoma, ravno na moj rojstni dan so mi na Polikliniki v Ljubljani odkrili tumor na danki. Doktor Štepec, ki mi je naslednji dan naredil kolonoskopijo, je bil zelo prijazen in sočuten, težo boleče novice je skril za svojo profesionalnostjo in malce humorja. Nato se je vse dogajalo zelo, zelo hitro. Konzilij je po izvidih določil, da je moj tumor velik, prevelik za operacijo, je vsekakor rakav in mu določili stadij IV. Prevzeli so me onkologi na onkološkem inštitutu, določili so mi trideset obsevanj, mi tetovirali pikice in narisali črte kjer naj bi me obsevali. Zraven so mi dali še velikeee tablete Xeloda, to je kemoterapija, ki jo jemlješ doma. Pa se je začelo!
Med obsevanjem in kemoterapijo sem se v poletnih mesecih pripravljala na poroko, poroka uspela, pacient, tudi ženin preživel. Ko je bilo konec poročnega slavja sem se zrušila in tri tedne preživela na onkološkem inštitutu, kjer so me sestavili skupaj in me prepustili negi mojega novopečenega moža.
Žal je poročno potovanje propadlo, sem pa bila kmalu gost v Kliničnem centru, kjer me je (hvala bogu!!), operiral doktor Jelenc! Ta doktor resnično malo govori, a meni je vekakor rešil življenje.
Domov sem prišla z novo pridobitvijo..STOMO..Kdor ne ve kaj je to, naj povem da je to "umetna ritka", ki ti jo naredijo na trebuhu. No tudi to sem preživela, eno leto je bila moja sopotnica. Ja, marsikaj je bilo...ta vrečkica je bila včasih moja sovražnica, saj je popustila točno takrat, ko sem se kje vađila v belih hlačah, ali pa sem v družbi pogumno popila kozarec vina. Pa kaj! Vsa popackana od blata domov, tuš, nove cunjice...pa naprej! Tako eno leto, potem pa težko pričakovana operacija, kjer so mi stomo zaprli. Seveda sem upala, da bom dobila nazaj svoje življenje! Pa kaj še!
Nekako sem vedela, da glede na to, da niso pričakovali da bom preživela, vse ne bo tako kot prej. In res ni bilo! Od operacije naprej sem bila stalni gost v protibolčinski ambulanti na Onkološkem inštitutu, kjer so reševali moj vse hujše bolečine. Pa še hujše! Tako hude, da sem včasih pomislila, da bi bilo bolje, da bi me rak pobral. A spet ko sem pomislila koliko sem dala že skozi, pa zraven moj mož, pa otroci...Seveda sem se borila naprej!
V tem času pa se je moj bolniški stalež bližal že dvema letoma in je bilo treba nekaj narediti. A kaj? Napol nora od bolečin sem šla na invalidsko komisijo, pravkar so mi punktirali nekakšno bulo pod ušesom, tako da je še bolj bolelo. Zdravnik na komisiji me je smao gledal...delat?? Kako??
Res bii rada delala! A pri vsaj šestih narkotikih, uspavalih...Moj delodajalec se je opredelil da me ne rabi...itak..koga pa delodajalec sploh rabi? No, tako so me 48 letih invalidsko upokojili. Sedaj sem doma, bolečine sem malo omilila, z strahom hodim na kontrole, tumorski markerji so porasli...Ampak sem še živa! In pišem! Berem! Vzgojila sem svoja zelišča, pegasti badelj, sladki pelin, kapučinko...Živim!
Pa vi? Kako kaj živite? Pišite mi!!
Karmen
inspiracije