Se zavedate, kako težko je imeti rad nekoga, rad bolj kot sebe? Pa na koncu, tega “nekoga” izgubiti!
Še težje je jokat za to osebo, a v sebi vedet, da ti ta oseba edina vrača nasmeh na obraz. “Imeli smo se radi, bili smo srečni skupaj”..ampak je vse to naenkrat izginilo. Takrat se ne zavedaš, kaj se dogaja, ne zavedaš se kakšna ljubezen je uničena, ampak kasneje ko spoznaš, je prepozno!
Vse se začne z nedolžnim pogledom, polnim ljubezni, konča pa se z pogledom polnim sovražtva..zakaj?
Imate se noro radi, ta oseba postane del tvojega srca, izvor ljubezni, ta oseba postane tvoje življenje, že na začetku se zavedaš, da je ta “nekdo” vreden tebe, da bo za vedno postal nekaj posebnega v tvojem življenju..
Vse se začne počasi, zaljubite se, skupaj preživljata čas, zgodi se nekaj, kar vam spremeni življenje, nekaj kar vam daje vsak dan energijo v življenju, nekaj kar vas osrečuje, zgodi se ljubezen! Vsakič, ko sta skupaj, vam srce nemirno bije, v sebi veš, da imaš nekoga, ki te ima rad..ampak po nekaj času..vse počasi zbledi..izginja..začneš razmišljat o slabih stvareh, bojiš se, da ne izgubiš “nekoga” pomembnega v življenju, “nekoga” za katerega se boriš, bojiš se prevare, ker veš, da nemoreš brez te osebe...In potem se vse spremeni, vsak dan se pojavlja sum v nekaj, vse več ljubosumja in potem ta idila izgine..
Kreganje prihaja iz ničesar, vsaka mala stvar sproži kreganje, ne cenita več, kar imata, pozabita koliko ljubezni je bilo na začetku in nato pride KONEC!
In pol, ko misliš, da boš našel “nekoga”, ki te bo imel iskreno rad, “nekoga” ki bo cenil tvojo ljubezen, misliš, da ta oseba ni edina! Tako minevajo sekunde, minute, ure, dnevi..vsak dan postaja vse težji, zaviješ se v črno noč, vsak dan postaja vse težji in težji, poskusiš jo odmislit iz glave, poiskusit z drugo osebo, ampak dojameš, da ne gre..in pol..pol razmišljaš..poskusiš popravit vse, vse ponovno občutit kar si imel, ponovno začet živet...
hehe..
Ampak ta oseba, že ima nekoga drugega..gledaš jih in razmišljaš samo o tem, kako jo želiš objeti, želiš ji povedat vse svoje občutke, svoje bolečine, ampak nimaš moči..ko te vpraša “kako si?”. Rečeš, da si dobro..ker samo želiš, da je ona srečna, pa čeprav boš trpel zaradi tega mogoče do konca življenja. Po nekem času, ko se ponovno srečata..pogledate v oči te osebe, vidite žalost, priznate ji vse občutke, čez kaj vse ste šli, da ste spoznali kaj ste imeli, takrat boste storili največ, spoznali, da ste uničili ljubezen, ki je ne boste nikoli vrnili..ampak to dojamete prepozno, ker se čas nemore zavrtet nazaj!
ČE BI LAHKO ŠE ENKRAT IZBIRAL, AMPAK NEMOREŠ..zaj**š eno minuto, za en ku*** trenutek! DRUGE PRILOŽNOSTI NI!
inspiracije