Ko me več nebo, ne pomeni, da sem umrl, da prižgite sveče za menoj, da spomnite se mojih norosti, včasih zmede in življenskih šol, nisem šel ne gor-ne dol.
Odšel sem naprej, sledil sem usodi in zaplaval, kakor postrv v vodi, zasledil toku življenja, katero me je čakalo, katero možnost "biti JAZ" mi je podalo, najbrž zato, ker takrat spoznal bom njo, močnejšo od ostalih, neskončno kot vesolje.
Njo, ki sprejema moj močan objem, njo, ki čuti čez dlani mojo pot srca, njo, ki v očeh vidi vesolje, njo, ki v mojem poljubu zadrhti in z menoj v življenju se izgubi....
Zrela kakor žitje v klasju, nežna kakor spomladanski cvet, lepota zame sladka bo kot med, njen dotik moj navdih življenja, njena bližina v meni vzpodbudila bo vsa trenja, njen objem bo moja varnost krhkega a močnega srca, v meni prebuja angela in demona, odpira mi oči in vodi me kot Falkona.
Ne iščite me, ne kličete me, pustite me, saj pojavil se bom sam, začutili boste mojo bližino pa čeprav bom daleč stran, tam nekje, kjer bo ona ves moj svet popolnoma razumela, kjer za večno bova se objela, na sipini, na obali čistega morja, čiste duše, iskrenega srca, otok na katerem prostor je le za dva!
Najini dlani lovili bosta sončni žarek, najini koraki bodo tihi, da nikogar ne zbudiva, najin glas bo šepetanje, v katerem se bova ujela, najin pogled bo, kjer na vsa vprašanja bova odgovorila, midva bova tisto eno, globoko in neskončno, čisto in pravično z eno besedo "ZDRAV ODNOS IN LJUBEZEN NAJU JE OBJELA" ❤️
inspiracije