Za večino je ta karantena strah in trepet ali pa samo ena velika muka. Zame pa je bila nedelja, kak teden nazaj, ena lepših v že tako lepem mesecu. Tista nedelja je bila zares fantastična. Bila je taka, kot je bila včasih. Malo sem se vozil naokoli, trgovine so bile zaprte, ljudje pa so se nastavljali sončku, pohajkovali, kolesarili in piknikovali. Predvsem je bilo malo ljudi na telefonih in so zares uživali v tem, da so lahko zunaj na zraku. Končno! Mirno je bilo, zelo mirno. Tako bi moralo biti vsak teden, da si ljudje najdejo čas za sebe in svoje bližnje. Da se odpočijejo psihično in fizično od napornega tedna. Da si tudi narava odpočije od našega norega tempa. Vendar bo na žalost tega kmalu konec. Travnate zelenice bodo ljudje zamenjali za hodnike trgovskih centrov, čivkanje ptičkov za nadležen in invaziven radio v njih. Gledanje sončka, čofotajočih račk in bobrov bodo zamenjali za trgovinske izložbe in fizično aktivnost za njihov najljubši šport ‒ nakupovanje neumnosti. To »nabiranje« vsega, kar ne potrebujemo, je meni čisto mimo. Frenetično tekanje po trgovinah v iskanju najboljšega popusta kot da je tekmovanje! Ne, tega res nisem pogrešal.
Sam sem to karanteno vzel kot nekaj zelo pozitivnega. Ljudje so se končno ustavili in dejansko so se morali ukvarjati sami s seboj in svojimi bližnjimi. In končno so prišli na moj tempo življenja
inspiracije